Administrative court dismissed late appeal for failure to specify administrative act and attach required document.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

V tožbi je treba navesti upravni akt, zoper katerega je naperjena tožba in akt tudi priložiti. Sodišče ne more in ne sme domnevati, zoper kateri akt je tožnik hotel vložiti tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) v zvezi s 104. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožbo tožnika, vloženo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.1.2005. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba tožene stranke vročena tožniku dne 28.2.2005, zakonski rok za vložitev tožbe se je iztekel 30.3.2005, tožba pa je bila poslana po pošti priporočeno dne 30.6.2006, kar je prepozno. V skladu s 26. členom ZUS se namreč tožba lahko vloži v tridesetih dneh po tem, ko je bil upravni akt vročen stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prepričan je, da je sodišče v zvezi s predmetom obravnavanja ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je sam navajal. S tožbo se je namreč izpodbijala odločitev v zvezi s postopkom obnove odmere dohodnine za leto 2000 na podlagi novih dejstev in dokazov. V zvezi s predlogom za odpravo odločbe se je tožnik skliceval na odločbo Ministrstva za finance z dne 30.1.2005, o odmeri dohodnine pa je bilo dokončno odločeno z odločbo istega organa z dne 25.5.2006, ki jo je zavezanec prejel 2.6.2006. Glede na to, da je tožnik predlagal, da sodišče pribavi upravni spis, je seveda potrebno šteti, da se tožba nanaša tudi na zadnje prejeto odločbo z dne 25.5.2006, s katero je bila zavrnjena pritožba davčnega zavezanca proti odločbi organa prve stopnje z dne 17.4.2005, s katero je bila tožniku dokončno odmerjena dohodnina za leto 2000 v višini 284.967,00 SIT. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na pravilni pravni podlagi (2. točka 1. odstavka 34. člena ZUS v zvezi s 104. členom ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo kot prepozno. Na podlagi 1. odstavka 26. člena ZUS je bilo tožbo potrebno vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta. V obravnavanem primeru niti ni sporno, da je bila tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 31.1.2005 (ki jo je tožnik prejel 28.2.2005), vložena po preteku trideset-dnevnega roka.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi bilo potrebno šteti, da se je tožba nanašala tudi na odločbo z dne 25.5.2006, s katero je bilo dokončno odločeno (v obnovljenem postopku) o odmeri dohodnine tožniku za leto 2000. V 1. odstavku 28. člena ZUS je določeno, da mora tožba vsebovati (med drugim) navedbo upravnega akta, zoper katerega je naperjena tožba, tožbi pa je treba priložiti tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji. V obravnavanem primeru je tožnik v tožbi jasno navedel, da vlaga tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance, Sektorja za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev z dne 31.1.2005 (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčnega urada Maribor, Izpostave Maribor z dne 9.1.2004, s katerim je prvostopenjski davčni organ po uradni dolžnosti uvedel obnovo postopka odmere dohodnine tožniku za leto 2000), in tudi tožbeni zahtevek se glasi na odpravo iste odločbe. Poleg tega je tožnik tožbi priložil odločbo z dne 31.1.2005. V tožbi se odločba tožene stranke z dne 25.5.2006 ne omenja, tožnik pa je tudi ni priložil tožbi. Nobenega dvoma torej ni, zoper kateri upravni akt je tožnik vložil tožbo. Sodišče pa, ne glede na podatke, s katerimi razpolaga, ne more in ne sme domnevati, zoper kateri akt je tožnik pravzaprav hotel vložiti tožbo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).