Supreme Court dismisses review of administrative enforcement order due to non-completion of statutory conditions.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Izpolnjena sta oba pogoja za upravno izvršbo iz 291. člena ZUP, saj je odločba upravnega organa postala izvršljiva s pretekom roka za izpolnitev obveznosti, zaradi neizpolnitve naložene obveznosti pa je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30.5.2003, s katero je ta zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper sklepa Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, Inšpektorata mestne inšpekcije z dne 17.2.2003 in z dne 13.3.2003. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni organ po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 8.4.2002, s katero je odredil, da mora tožeča stranka v roku 10 dni odstraniti z javne prometne površine premično kovinsko zapornico, postavljeno na zemljišču, ki je last tožene stranke in vzpostaviti prejšnje stanje ter, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Prvostopenjski organ je dne 17.2.2003 po uradni dolžnosti izdal sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je ugotovil, da je predhodno citirana odločba z dne 8.4.2002 postala dne 4.5.2002 izvršljiva, ter se dovoli njena izvršba. Tožeči stranki kot zavezancu je naložil, da v naknadnem roku do 17.3.2003 izvrši obveznost, sicer bo upravno izvršbo na njene stroške opravila družba A d.o.o.. Odločeno je bilo tudi, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve. Zoper ta sklep je tožeča stranka vložila pritožbo ter predlog za odlog izvršitve odločbe, prvostopenjski organ je s sklepom z dne 13.3.2003, zahtevo za odložitev upravne izvršbe zavrnil, zoper ta sklep pa se je tožeča stranka pritožila.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obravnavanem primeru gre za izvršbo odločbe, izdane na podlagi 46. člena Odloka o občinskih cestah, ki v 2. odstavku določa, da pritožba zoper odločbo, izdano na podlagi tega člena, ne zadrži njene izvršbe. V tem primeru postane odločba izvršljiva, ko se vroči stranki oziroma, če je v odločbi določeno, da se mora dejanje, ki je predmet izvršbe, opraviti v določenem roku, postane izvršljiva s pretekom tega roka (282. člen ZUP). Tožeča stranka je odločbo prvostopenjskega organa prejela dne 23.4.2002, 10-dnevni rok za odstranitev kovinske zapornice pa je potekel dne 4.5.2002, ko je postala odločba tudi izvršljiva. Ker tožeča stranka zapornice ni odstranila, kot ji je bilo odrejeno, je bil dne 17.2.2003 izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Kot neutemeljene je bilo potrebno na podlagi 292. člena ZUP zavrniti tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe, ki je predmet upravne izvršbe, ne nanašajo pa se na upravno izvršbo, ki je bila tudi opravljena dne 20.3.2003.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, upravne akte tožene stranke in sklepa Inšpektorata Mestne uprave tožene stranke pa odpravi. Sklicuje se na vse svoje dosedanje navedbe v tožbi. Pritožbo pa še dodatno utemeljuje s tem, da poudarja, da se izvršba opravi po uradni dolžnosti le, kadar to zahteva javna korist, katera pa v tem primeru ni bila podana. Pri sporni nepremičnini namreč ni šlo za javno dobro oziroma za javno prometno površino. Tako dejstvo ni bilo zatrjevano v nobenem izmed izpodbijanih sklepov ali odločb, tako niti izpodbijana sodba o tem nima razlogov. O javnem interesu v predmetni zadevi je mogoče govoriti izključno v povezavi s pojmom javnega dobra, pri tem pa sporna nepremičnina nikoli ni bila razglašena za javno dobro. Postopanje upravnega organa po uradni dolžnosti je bilo tako docela neutemeljeno, saj bi se lahko izvršba ob odsotnosti javnega interesa opravila le na predlog zainteresirane stranke. Ta zainteresirana stranka bi bila Mestna občina Ljubljana, in sicer ne v svojstvu oblastvenega organa, temveč v svojstvu zatrjevanega lastnika parkirnega prostora. Ker je bila tako odločba tožene stranke izdana brez potrebnega predloga stranke, je podan ničnosti razlog po 4. alinei 1. odstavka 279. člena ZUP. Upravno sodišče na ničnost upravnega akta pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti, zato je v posledici te kršitve zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Kršitev 2. odstavka 35. člena ZUS je sodišče zagrešilo, ker je uporabilo zmotni materialnopravni predpis, pravno relevantnih dejstev pa ni ugotovilo popolnoma.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prvostopenjski upravni organ tožeči stranki dne 8.4.2002 po uradni dolžnosti izdal odločbo, s katero ji je naložil, da v roku 10 dni odstrani z javne prometne površine premično kovinsko zapornico, postavljeno na zemljišču, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana. Ta odločba je bila tožeči stranki vročena dne 23.4.2002, ter je tako 10-dnevni rok za izpolnitev obveznosti potekel dne 4.5.2002. Med strankama tudi ni sporno, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu na kraju samem ugotovljeno, da tožeča stranka v danem roku ni izpolnila naložene obveznosti in je bil tako dne 17.2.2003 izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta izpolnjena pogoja za upravno izvršbo iz 291. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), saj je citirana odločba prvostopenjskega organa z dne 8.4.2002 postala izvršljiva s potekom 10-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dne 4.5.2002, zaradi neizpolnitve naložene obveznosti pa je bil izdan tudi sklep o dovolitvi izvršbe. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Neutemeljen pa je tudi revizijski ugovor, da je podan ničnostni razlog, ker je bila odločba tožene stranke izdana brez potrebnega predloga stranke, saj se sklep o dovolitvi izvršbe izvršuje po uradni dolžnosti (3. odstavek 286. člen ZUP).

Glede ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost in pravilnost odločbe, ki se izvršuje, pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so v tem postopku neupoštevni, saj se ne nanašajo na upravno izvršbo.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.