Administrative court dismisses appeal against planning order due to prior valid protest filed by one party.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Administrative Court dismissed the administrative lawsuit filed by two plaintiffs against a planning order requiring the removal of a holiday object. Although the court acknowledged that the planning order was not formally served to the male plaintiff, he had already filed a timely and admissible protest against the first-instance decision on January 11, 1989. The court ruled that this prior protest rendered any subsequent protest by the same party inadmissible, regardless of the formal service irregularity.
Legislator headnote
AI generatedZUP 239. člen; ZUS 42. člen: A party who has filed a timely and admissible protest against an administrative decision cannot file another protest against the same decision, even if the decision was not formally served to them.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Vložena pritožba zoper odločbo prve stopnje ima učinke pravočasne in dovoljene pritožbe, čeprav odločba prve stopnje pritožniku ni bila formalno pravilno vročena.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo, ki sta jo tožnika vložila zoper odločbo urbanistične inšpekcije (odločba prve stopnje), s katero je organ prve stopnje naložil tožnikoma, da morata odstraniti počitniški objekt v tlorisu 7 X 7 m, ki ga gradita na zemljišču parc.št. 449 k.o. in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je bilo o pritožbi, ki sta jo vložila tožnika zoper odločbo prve stopnje, že pravnomočno odločeno z odločbo Republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 9.2.1989. Zoper takšno drugostopno odločbo tožnika nista sprožila upravnega spora. Zato je tožena stranka pritožbo zavrgla po določbi 1. odstavka 239. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo - ZUP).
Proti takšni odločbi sta tožeči stranki sprožili upravni spor. V tožbi navajata, da je tožena stranka izdala dve odločbi, in sicer na ime tožnika in na ime tožnice, pri čemer pa tožnik odločbe sploh ni dobil in zato v tem postopku zoper njega tudi še niso začeli teči roki. Zato je bila pritožba tožeče stranke pravočasna. Tožnika predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri izpodbijani odločbi. Sklicuje se na razloge, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Iz gradiva v spisu je razvidno, da je bila odločba prve stopnje vročena osebno tožnici dne 21.12.1988. Zoper odločbo se je pritožila, njena pritožba je bila zavrnjena z odločbo republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 9.2.1989. Tudi ta odločba ji je bila osebno vročena dne 13.6.1990. Zato je tožena stranka pravilno odločila, ker je njeno ponovno pritožbo zoper isto odločbo zavrgla. Odločbo prve stopnje, namenjeno tožniku, pa je dne 21.12.1988 sprejela tožnikova žena, to je tožnica. Odločba tedaj tožniku res ni bila osebno vročena kot to določa 87. člen zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo). Osebna vročitev navedene odločbe je bila opravljena šele 15.1.1992. Vendar pa se je tudi tožnik pritožil zoper navedeno odločbo že 11.1.1989. Takšna pritožba seveda učinkuje kot dovoljena in pravočasna pritožba in jo mora upravni organ obravnavati ne glede na to, da se pritožuje stranka, ki ji napadana odločba ni bila formalno pravilno vročena. Zato tožnik tudi po opravljeni formalni vročitvi odločbe prve stopnje ni mogel vložiti še ene pritožbe zoper odločbo, zoper katero je pred tem že vložil pravočasno in dovoljeno pritožbo. Zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko je zavrnila tudi pritožbo, ki jo je dne 21.1.1992 vložil tožnik.
Naknadna vročitev odločbe prve stopnje bi lahko imela pomen v pritožbenem postopku le, če bi nastalo vprašanje pravočasnosti pritožbe. Pravočasnost pritožbe pa v tem primeru nikoli ni bila sporna in so tudi tožnikove tožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene oziroma nepotrebne.
Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).