Appeal dismissed for lack of legal interest as asylum proceedings concluded and travel restrictions expired.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Če ne obstoji pravni interes za pritožbo, sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep tožene stranke z dne 28.2.2008. S tem sklepom je tožena stranka tožnikoma podaljšala omejitev gibanja za en mesec oziroma do pravnomočno končanega postopka na prostore Centra za tujce, od dne 29.2.2008 od 16.05 ure do 29.3.2008 do 14.25 ure.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka s sklepom z dne 30.11.2007, odločila o omejitvi gibanja tožnikoma na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil), v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Pravilnost navedene odločitve sta preverila in potrdila upravno sodišče in vrhovno sodišče v svojih sodbah. Glede podaljšanja omejitve gibanja tožnikoma pa se prvostopno sodišče sklicuje na določbo 3. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07), po kateri se lahko prosilcu za mednarodno zaščito omejitev gibanja podaljša še za en mesec, če so po poteku treh mesecev razlogi za omejitev gibanja še podani. Ker postopek v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite po zahtevi tožnikov še ni zaključen (upravni spor v zadevi št. U 204/2008), so razlogi za omejitev gibanja še podani in je odločitev tožene stranke o podaljšanju omejitve gibanja tožnikoma zato utemeljena.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnika ponavljata tožbene navedbe. Navajata, da jima je tožena stranka omejila gibanje brez utemeljenega suma o zlorabi azilnega postopka. Bila sta prisiljena pobegniti iz matične države, saj je tožnikov sorodnik visok oficir v vojaško politični organizaciji Hamas, ki je trenutno preganjan s strani oblasti, zato sta bila v smrtni nevarnosti, saj so jima grozili, da ju bodo ubili. Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki jo brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si pritožnik ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na njen obstoj mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Tožena stranka je tožnikoma z izpodbijanim sklepom podaljšala omejitev gibanja za en mesec, in sicer za čas od 29.2.2008 do 29.3.2008. Tedaj (29.3.2008) so torej prenehali pravni učinki izpodbijanega sklepa. Poleg tega je bil tudi že pravnomočno končan postopek za priznanje mednarodne zaščite (prošnja tožnikov je bila kot očitno neutemeljena zavrnjena, tožnika pa morata zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe tožene stranke (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 135/2008 z dne 10.4.2008).

Tožnika si zato z vloženo pritožbo ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči ugodnejše rešitve. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji vrhovnega sodišča pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena.

Zato je vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.