Supreme Court dismisses appeal; unreviewed balance cannot prove higher expropriation value than official act.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Z bilanco, ki ni revidirana, se ne dokazuje večje realne vrednosti podržavljenega podjetja od vrednosti, ki izhaja iz akta o podržavljenju.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 9.2.2005. Z njo je bilo ugodeno pritožbi Slovenske odškodninske družbe (stranka z interesom), odpravljena dopolnilna odločba Upravne enote Maribor z dne 28.3.2002 (1. točka izreka), zavrnjena zahteva A.A., da se za podržavljeno premoženje Tovarne B.A. v Mariboru brez nepremičnin, določi odškodnina v višini 36.307,00 USD (2. točka izreka) ter zavržena pritožba A.A. (3. točka izreka). Z dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor z dne 28.3.2002, je bilo (med drugim) odločeno, da se upravičencu do denacionalizacije B.A. za premično premoženje podržavljenega podjetja „Tovarne B.A.“ določi odškodnina v višini 36.307,00 USD v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (1. točka izreka), ki jih mora zavezanka v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti skrbnici za posebne primere C.C. (2., 3. in 4. točka izreka).

Odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahteve tožeče stranke temelji na ugotovitvi, da dejansko stanje v postopku denacionalizacije ni bilo popolno oziroma pravilno ugotovljeno, saj pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja ni bila upoštevana vrednost pasive.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Vrednost podržavljenega premoženja je bila v obravnavanem primeru pravilno ugotovljena na podlagi zapisnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 25.3.1949 (4. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, dalje Navodilo) po metodi neto aktive (8. člen Navodila) ter valorizirana v skladu s 5. odstavkom 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Omenjeni zapisnik poleg aktive (ki ni sporna) v višini 1.374.972,73 takratnih din, izkazuje pasivo v višini 1.490.009,23 din, ter s tem prezadolženost podjetja za znesek 115.036,40 din. Zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke pravilna in zakonita. Z bilanco z dne 31.12.1947, s katero tožeča stranka v smislu 5. člena Navodila dokazuje večjo vrednost podržavljenega premoženja, pa večje vrednosti podržavljenega premoženja ni mogoče z uspehom dokazati. Omenjena bilanca ima namreč naravo zasebne listine, saj ni bila niti revidirana. Z njo zato ni mogoče nadomestiti komisijskega zapisnika o cenitvi premoženja, ki v zadevi obstaja.

Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na tožbene navedbe. Dodaja še, da je bila bilanca z dne 31.12.1947 pripravljena v skladu s takratnimi predpisi in da naj bi zato imela vsaj enako dokazno vrednost kot zapisnik komisije, za katerega se ve, da je bil politično motiviran – vrednosti v njem naj bi bile zmanjšane. Sodišče naj bi kršilo določbe ZUP ter ZDen, ker se do bilance z dne 31.12.1947 ni opredelilo. Ne strinja pa se s presojo sodišča, da ima omenjena bilanca naravo zasebne listine. Pri podržavljenju so državni organi pasivo valorizirali v višini 31,1 %, pri aktivi pa valorizacijska razlika ni bila upoštevana. Če naj se popravijo krivice tako kot določa ZDen, je treba omenjeno razliko prišteti tudi aktivi. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila vrednost podržavljenega podjetja v odločbi tožene stranke ugotovljena pravilno in zakonito. Vrednost podržavljenega podjetja je po določbi 5. odstavka 44. člena ZDen revalorizirana vrednost ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja. To pomeni, da je v vrednosti podjetja upoštevana tako aktiva kot pasiva podjetja ob podržavljenju, kar izhaja tudi z določb 1. in 2. odstavka 8. člena Navodila. Vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, pa se glede na 1. odstavek 4. člena Navodila določa praviloma na podlagi teh listin. V obravnavani zadevi je taka listina zapisnik Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 25.3.1949. Iz navedenega zapisnika je razvidna tako vrednost aktive podjetja ob podržavljenju v višini 1.374.972,83 takratnih din kot vrednost pasive v višini 1.490.009,23 din. Navedene vrednosti tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na citirane določbe ZDen oziroma Navodila predstavljajo podlago za ugotavljanje neto aktive podržavljenega podjetja ter s tem tudi osnovo za valorizacijo. Zato v pritožbi uveljavljani ugovor o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

Le če sedanje vrednosti podržavljenega podjetja ni mogoče ugotoviti, ker se neto aktiva podjetja v času podržavljenja ni ugotavljala ali ker ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti ne ustrezajo realni vrednosti podržavljenega premoženja, se ta po 6. odstavku 44. člena ZDen oceni v skladu z Navodilom. Zakaj tožnica s predloženo bilanco ni izkazala, da cenitev podjetja ni ustrezala njegovi realni vrednosti in s tem tudi ne, da so podani pogoji za določitev vrednosti podržavljenega podjetja po 6. odstavku 44. člena ZDen, sta tožeči stranki pravilno pojasnili že sodišče prve stopnje oziroma tožena stranka. Zato pritožbeni ugovor, da se niti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi niti tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu nista opredelila do dokazne vrednosti bilance ter da sta s tem kršila pravila postopka, ni izkazan.

Ker je Vrhovno sodišče RS spoznalo, da nista podana v pritožbi uveljavljana razloga, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.