Denationalization claim dismissed because US citizenship right to compensation excludes claim under ZDen. Court ruled US citizenship is key for compensation rights. Denationalization claim barred if US compensation right exists. US citizenship determines compensation eligibility under ZDen. Court held US citizenship bars denationalization claims. US citizenship status essential for compensation rights. Denationalization claim excluded by US compensation right.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije. Zato je, glede na to, da je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja živel v ZDA, za odločitev o denacionalizaciji bistvena ugotovitev, ali je pridobil državljanstvo ZDA in s tem pravico v ZDA zahtevati odškodnino, kar je državljanom ZDA omogočal sporazum, sklenjen med Vlado ZDA in SFRJ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper določbo tožene stranke z dne 4.5.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Murska Sobota z dne 1.8.2003, s katero je ta zavrnila zahtevo pravne prednice tožnikov B.B, ZDA, za denacionalizacijo nepremičnine, ob podržavljenju parcela št. 12, 14 in 16 vl. št.... Zahtevo je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil, ker tožnika po svojem pooblaščencu nista v roku, določenem v pozivu upravnega organa na dopolnitev vloge z dne 21.10.2002, ki ga je odvetnik prejel dne 23.10.2002, niti v dodatnem roku, določenem v drugem pozivu z dne 22.5.2003, ki ga je odvetnik prejel 26.5.2003, dopolnila zahteve z dokazilom o tem, ali je bil prejšnji lastnik podržavljenega premoženja C.B. v času podržavljenja državljan ZDA.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je v obravnavanem primeru predmet denacionalizacije premoženje, podržavljeno C.B. z odločbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 12.4.1946. Ker iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je C.B. živel v ZDA, kjer je 3.8.1957 sklenil zakonsko zvezo z V.B. in da je umrl v ZDA dne 20.10.1989, je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopni upravni organ tožnika utemeljeno pozval, da predložita listino, iz katere bo razvidno, ali je bil njun oče C.B. državljan ZDA in če je bil, od kdaj. Od ugotovitve tega dejstva je namreč odvisno, ali je upravičenec do denacionalizacije. Med vladama Jugoslavije in ZDA o zahtevkih državljanov ZDA je bil namreč dne 19.7.1948 sklenjen sporazum ( Uradni vestnik Prezidija Ljudske skupščine FLRJ, št. 25/51 in Uradni list FLRJ-MP, št. 31/53 in 14/60). Iz Odloka o izvršitvi 3. člena navedenega sporazuma o denarnih terjatvah ZDA in njenih državljanov izhaja, da lahko državljani ZDA, ki ob prevzemu njihovega premoženja v Jugoslaviji niso imeli tega državljanstva in zato niso dobili odškodnine po navedenem Sporazumu, vložijo zahtevo za odškodnino, če so imeli na dan podpisa Sporazuma, to je na dan 19.7.1948 državljanstvo ZDA. Dne 5.11.1964 pa je bil podpisan tudi Sporazum med vladama FLRJ in ZDA o zahtevkih državljanov iz ZDA, ki jim je bilo premoženje podržavljeno v Jugoslaviji v času od podržavljenja pa do podpisa navedenega sporazuma ( Uradni list SFRJ-MP, št. 9/65). Če bi torej C.B. v času veljavnosti navedenih sporazumov imel državljanstvo ZDA, bi imel pravico zahtevati odškodnino od ZDA in zato glede na določbo 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne bi bil upravičenec do denacionalizacije.

Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da tožnika zahtevane listine sicer res nista predložila, da pa se je njun oče C.B. vse do svoje smrti, to je do 20.10.1989 štel za državljana Republike Slovenije in da je v ZDA odšel skupaj s starši in sestro, ki so vsi dobili državljanstvo ZDA šele leta 1968. Zato C.B. za premoženje, zaplenjeno v Jugoslaviji, ni imel pravice zahtevati odškodnine od ZDA. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 2. odstavka 10. člena ZDen in določbe Sporazuma med vlado ZDA in vlado SFRJ, na katere se prvostopno sodišče utemeljeno sklicuje.

Glede na navedeno določbo ZDen in navedeni Sporazum je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, za vprašanje upravičenosti do denacionalizacije bistvena ugotovitev o državljanstvu tožnika v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno, to je na dan 12.4.1946, pa do dne 5.11.1964. Navedeni Sporazum je namreč omogočal državljanom ZDA, da so v času od 19.7.1948 in 5.11.1964 uveljavljali svoje terjatve, ki so se nanašale na nacionalizacijo in druge razlastitve premoženja. Pravica dobiti odškodnino od tuje države pa po določbi 2. odstavka 10.

člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije Pri tem pa ni pomembno, kot zmotno meni tožnik v pritožbi, da je imel tožnikov oče, kateremu je bilo premoženje podržavljeno, ob podržavljenju tudi jugoslovansko državljanstvo. Ustavno sodišče je že v odločbi, št. U-I-23/93 ugotovilo, da je eden od kriterijev za oškodovanje na podlagi mednarodnih pogodb zahteva, da so bili posamezniki državljani te tuje države v času, ko je bilo premoženje podržavljeno. Dejstvo, da oseba ima državljanstvo neke države, ne izključuje niti državljanstva druge države, niti možnosti za plačilo odškodnine od te druge države.

Zakon o državljanstvu ( Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) je sicer določal, da državljanstvo FLRJ izključuje sočasno državljanstvo vsake druge države, vendar ta določba ni mogla vplivati na odločitev tujih držav, da neki osebi priznajo tudi svoje državljanstvo. Mogoči so torej primeri, da je tuja država prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja štela za svojega državljana in mu priznala pravico do odškodnine, čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila oseba v času podržavljenja tudi jugoslovanski državljan.

Zato je treba v postopku denacionalizacije tudi če je, tako kot v tem primeru, prejšnji lastnik imel jugoslovansko državljanstvo, ugotavljati, ali je imel v času podržavljenja tudi tuje državljanstvo. Glede na navedeno in glede na to, da iz podatkov spisa izhaja, da je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja živel v ZDA, da se je tam v letu 1957 poročil in v ZDA leta 1989 tudi umrl, je upravni organ tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnal pravilno, ko je tožnika pozval, da predloži dokumente oziroma listino o tem, ali je in od kdaj državljan ZDA.

Ker tožnik zahtevanega ni predložil, je pravilna presoja upravnega organa, da ni izkazal statusa upravičenca do denacionalizacije in je bila zahteva za denacionalizacijo utemeljeno zavrnjena. Tako ravnanje je skladno z določbo 3. odstavka 137. člena ZUP (1986). Po navedeni določbi mora stranka za svoje navedbe predložiti dokaze glede odločilnih dejstev in če teh niti na zahtevo upravnega organa ne predloži, organ odloči glede na razpoložljive podatke.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.