Court dismisses appeal against court order for litigation fees, ruling plaintiff's fee waiver request was legally classified as a fee assessment request.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance court's order to pay litigation fees totaling 47,500 SIT. The plaintiff argued that the court improperly reclassified her written objection to waive fees as a formal request for fee assessment, citing insufficient legal guidance in the initial notice. The court rejected this, holding that the statutory obligation to pay fees arises upon filing the appeal and that the first-instance court correctly interpreted the relevant provisions of the Court Fees Act.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 27. člen ZST; 4. člen ZST: When a party files an appeal without proof of fee payment, their objection to the fee constitutes a request for fee assessment, and the obligation arises immediately upon filing.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
Sodišče prve stopnje je tožničino vlogo, s katero je ta zavrnila plačilo sodne takse za pritožbo, pravilno štelo kot zahtevo za izdajo sklepa o odmeri ter na podlagi 1. odstavka 27. člena ZST izdalo izpodbijani sklep.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnici v zadevi, opr. št. U 526/2002, odmeri sodna taksa za pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 187/2001-11 z dne 17.2.2002, v znesku 38.000,00 SIT in sodna taksa za opomin za plačilo sodne takse v znesku 9.500,00 SIT, skupaj 47.500,00 SIT.
V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica 5.1.2004 vložila pisno pritožbo zoper sodbo, opr. št. U 526/2002-12 z dne 4.12.2003, pritožbi pa ni priložila dokazila o plačilu sodne takse za pritožbo, zato ji je sodišče poslalo opomin za plačilo sodne takse za pritožbo v skupnem znesku 47.500,00 SIT. Tožničino vlogo, s katero zavrača plačilo sodne takse za pritožbo, je štelo kot zahtevo za izdajo sklepa o odmeri sodne takse po prvem odstavku 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 20/04-UPB1, 115/06 in 140/06). V skladu z določbami prvega odstavka ter 1. točke drugega odstavka 4. člena ZST je v obravnavanem primeru obveznost nastala z vložitvijo pritožbe. Taksa za opomin ima podlago v četrtem odstavku 26. člena ZST. Sodišče je takso odmerilo upoštevajoč peti odstavek 7. člena ZST po tarifni št. 28A taksne tarife ZST in četrti odstavek 26. člena ZST po tarifni št. 37 taksne tarife ZST.
Tožnica v pritožbi navaja, da izpodbijani sklep nima pravne podlage. Meni, da je taksni nalog v konkretni zadevi obrazloženo zavrnila, potem pa ji je sodišče izdalo izpodbijani sklep, sklicujoč se na izmišljeno zahtevo o odmeri sodne takse. Sodišče naj bi svojevoljno prekvalificiralo njeno zavrnitev. Izpodbijani sklep se v izreku sklicuje na neznano pritožbo in neznano sodbo z opr. št. U 187/2001-1. Navaja še, da pritožbi, ki jo je vložila zoper sodbo, opr. št. U 526/2002-12, zaradi pomanjkljivega pravnega pouka ni mogla predložiti dokazila o plačilu sodne takse za pritožbo. Pravni pouk ne navaja, na koga se lahko pritoži in koliko zanaša njena taksna obveznost, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06). Tako pomanjkljiv pouk pa ima tudi izpodbijani sklep.
Pritožba ni utemeljena.
Izpodbijani sklep je po presoji pritožbenega sodišča pravilen in zakonit. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožničino vlogo, s katero je ta zavrnila plačilo sodne takse za pritožbo, pravilno štelo kot zahtevo za izdajo sklepa o odmeri ter na podlagi prvega odstavka 27. člena ZST izdalo izpodbijani sklep.
Tožnica se neutemeljeno sklicuje na določbe drugega odstavka 215. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06), saj se določbe ZUP ne uporabljajo v upravnem sporu. Za vprašanja postopka, ki niso urejena z Zakonom o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 – UPB). Po šestem odstavku 324. člena ZPP sodišče v pravnem pouku o pritožbi navede rok za vložitev pritožbe in pri katerem sodišču se pritožba vloži, kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijanega sklepa tudi storilo. Kdaj in v kakšnem obsegu nastane taksna obveznost za plačilo sodne takse, pa določa ZST.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbe ZST, na podlagi katerih je z izpodbijanim sklepom odmerilo takso. Ker po 1. točki drugega odstavka 4. člena ZST taksna obveznost za plačilo takse za pritožbo nastane z njeno izročitvijo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila tožnica dolžna takso za pritožbo plačati že ob njeni vložitvi. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZST odmerilo tudi kazensko takso.
Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva pritožbeni ugovor, da se izpodbijani sklep v izreku sklicuje na pritožbo zoper drugo sodbo z opr. št. U 187/2001-11 z dne 7.11.2002. Gre namreč za očitno pomoto, tako napako pa na podlagi 328. člena ZPP lahko kadarkoli popravi samo sodišče prve stopnje.
Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.