Appeal dismissed because first-instance court did not deviate from Supreme Court practice on tax limitation periods.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je zaradi odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča revizija dovoljena le v primeru, če izpodbijana sodba od sodne prakse vrhovnega sodišča odstopa glede pravnega vprašanja, ki je v konkretni zadevi bistveno za odločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 3.10.2007 vložila revizijo, v kateri se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in št. 26/2007– sklep US). Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odstopilo od sodne prakse upravnega sodišča v identičnih primerih. Meni, da je prvostopno sodišče s stališčem o začetku teka zastaralnega roka in vplivu odločbe organa druge stopnje odstopilo od stališč, ki jih je sprejelo v zadevah št. U 668/2002, U 1439/98 in U 2123/2004 ter stališča upravnega sodišča (pravilno: vrhovnega sodišča) v zadevi I Up 1496/2003.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnica izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.9.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.m. z dne 6.11.2003, s katero je bila tožniku po opravljenem postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leto 1997 ugotovljena davčna osnova in odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od treh pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Revident se sklicuje na določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odstopilo od stališč upravnega sodišča v identičnih zadevah, pri čemer navaja zadeve tako upravnega sodišča (U 668/2002, U 2123/2004 in U 1439/98) kot tudi vrhovnega sodišča (I Up 1496/2003). Po presoji pritožbenega sodišča s tem zatrjuje, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopa tudi od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev.

Po presoji vrhovnega sodišča izpodbijana sodba glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od stališč, ki jih je vrhovno sodišče sprejelo v zadevi št. I Up 1496/2003, I Up 765/2004 (na katero se sklicuje tudi zadeva upravnega sodišča U 2123/2004) in I Up 568/99 (v kateri je odločalo o pritožbi zoper sodbo upravnega sodišča U 1439/98). Stališče sodišča prve stopnje, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev, je, da v konkretnem primeru ne pridejo v poštev določbe 97. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 89/98, 91/98, 108/99 in 97/01) o ustavitvi zastaranja, saj je bila prva, kasneje odpravljena, odmerna odločba izdana pred začetkom teka zastaranja pravice do odmere davka po prvem odstavku 96. člena ZDavP, tj. 1.1.1999. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na stališče, da je glede na to, da je bila prva prvostopna (kasneje odpravljena) odmerna odločba izdana v letu 1998, to je pred potekom leta, v katerem je bilo treba odmeriti davek, zastaralni rok začel teči 1.1.1999 ter do izdaje nove prvostopne odmerne odločbe z dne 6.11.2003 še ni potekel. S tem stališčem pa sodišče prve stopnje ni odstopilo od stališč vrhovnega sodišča niti upravnega sodišča, sprejetih v zgoraj navedenih zadevah. V teh zadevah sprejeta stališča se namreč ne nanašajo na vprašanje, kdaj začne teči zastaralni rok, če je prva odmerna odločba izdana pred potekom leta, v katerem je sicer treba odmeriti davek, kar je torej v obravnavani zadevi odločilno pravno vprašanje. Navedene zadeve se nanašajo na vpliv drugostopne upravne odločbe, ki sicer ne vsebuje elementov odmere, na tek zastaralnega roka, to pravno vprašanje pa v obravnavani zadevi ni odločilno.

Ker je po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odstopa od upravno-sodne prakse upravnega oziroma vrhovnega sodišča revizija dovoljena le v primeru, če izpodbijana sodba od upravno-sodne prakse odstopa glede pravnega vprašanja, ki je v konkretni zadevi bistveno za odločitev, tožnik pa z navedenimi zadevami ne izkazuje odstopa od upravno-sodne prakse glede odločilnega pravnega vprašanja v obravnavani zadevi, ni podana zatrjevana podlaga za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.