Supreme Court dismisses appeal for lack of nullity grounds in administrative nationalization case.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's review against the first-instance court's decision rejecting a nullity claim regarding an administrative nationalization order. The appellant argued the seizing commission lacked jurisdiction over Czechoslovak property, but the court found the nullity ground under Article 267(1) of the General Administrative Procedure Act was not established because nationalization falls within administrative competence. The court ruled that since the first-instance court provided specific reasons for its decision, the review was properly conducted and the administrative act remained valid.
Legislator headnote
AI generatedArticle 267(1) of the General Administrative Procedure Act; Article 85(2) of the Administrative Dispute Act: A party cannot raise errors in fact-finding during a review proceeding if the first-instance court has already adjudicated the legality of an administrative act based on specific grounds.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne.
[JEDRO]
Ničnostni razlog po 1. točki 267. člena ZUP (1986) ni podan, če je odločil o nacionalizaciji upravni organ, saj je bila nacionalizacija v upravni pristojnosti.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 11.7.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ptuj z dne 25.3.2005. Z navedeno odločbo je prvostopni organ zavrnil predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Okrajne zaplembene komisije na Ptuju z dne 27.8.1945. Tožena stranka je presodila, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da ne obstoji uveljavljani ničnosti razlog iz 1. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (1986), saj je bila nacionalizacija v upravni pristojnosti.
Sodišče prve stopnje v svoji sodbi pritrjuje presoji tožene stranke in tudi samo ugotavlja, da ničnosti razlog ni podan. Odločba tožene stranke je pravilna in zakonita.
Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in odpravi upravno odločbo. Navaja, da je bilo zaplenjeno premoženje subjekta, ki je bil češkoslovaški državljan. Zaplembena komisija ni bila za to pristojna. Sodba sodišča nima nobenih razlogov in se je ne more preizkusiti.
Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.
S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev zoper tožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je pritožba tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje bila vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna 1.1.2007.
Revizija ni utemeljena.
Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Vloži se lahko zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člen ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).
Tožnik v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo Upravnega sodišča, s katero je bilo presojeno o zakonitosti odločbe tožene stranke, v kateri je ta odločala o obstoju oziroma neobstoju pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva v upravnem postopku (o obstoju ničnostnega razloga in izreku odločbe o nacionalizaciji za nično). V tem sporu upravno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pa če tudi bi ga ugotavljalo, napak pri ugotavljanju dejanskega stanja stranka ne more uveljavljati v revizijskem postopku (2. odstavek 85. člena ZUS-1).
Ni utemeljen ugovor, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in se zato ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je presodilo zakonitost odločbe tožene stranke in pri tem navedlo konkretne razloge. Svojo odločitev je tako obrazložilo in jo je mogoče preizkusiti. Odločitev je pravilna in zakonita, zato kršitev materialnega prava revizijsko sodišče pri svojem odločanju ni ugotovilo.
Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji skladno s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1 in na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno.