Supreme Court dismisses appeal claiming administrative bodies lacked judicial authority to issue nationalization decisions under ZNZGP.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Določba 7.a člena ZNZGP se na podlagi uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list SFRJ, št. 56/54 in 57/55) v jugoslovanskem delu svobodnega tržaškega ozemlja (cona B) ni uporabljala do 7.10.1972. Novela te uredbe (Uradni list SFRJ, št. 51/72) je črtala izvzetje in uporabo tega dela člena 7.a ZNZGP, tako da se je del navedene zakonske določbe začel uporabljati v bivši coni B z dne 8.10.1972. S to Uredbo torej ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija. Ob izdaji odločbe 17.12.1973 je bil upravni organ pristojen za izdajo ugotovitvene odločbe, zato uveljavljani ničnostni razlog tudi po presoji revizijskega sodišča ni podan.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 20.1.2005, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote Piran z dne 22.12.2004. S to odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za izrek ničnosti o odločbi o nacionalizaciji Skupščine občine ..., z dne 17.12.1973, ki je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP).

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da uveljavljani ničnostni razlog po 1. točki 1. odstavka 379. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki je veljal v času izdaje odločbe o podržavljenju, ni podan. Pritrdilo je stališču tožene stranke, da je bilo izdajanje odločb po ZNZGP v pristojnosti izvršilno upravnih organov, ne pa sodišč in da podlago za takšen zaključek dajejo same določbe tega zakona in njegove novele. Po 2. členu tega zakona so bila že po samem zakonu podržavljena zasebna gospodarska podjetja državnega in republiškega pomena, ki so bila kot taka proglašena z ukazom prezidija ljudske skupščine. Izvršilno-upravna pristojnost za izvedbo nacionalizacije povsem jasno izhaja tudi iz Zakona o spremembah in dopolnitvah ZNZGP, po katerem je skladišča in kleti, ki so zapadla pod nacionalizacijo, določila Vlada Ljudske Republike z odločbo (2. člen novele ZNZGP). Podržavljenje nepremičnin tujih državljanov, tujih ustanov in tujih zasebnih in javnopravnih oseb je bilo izvedeno po samem zakonu (3. člen novele ZNZGP). Glede te nacionalizacije pa je zakonodajalec ministra za pravosodje pooblastil za izdajo navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah na državo. Po točki 4. navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, drugih ustanov in drugih zasebnih in javnopravnih oseb, je bilo izvršilnima odborom Okrajnega oziroma Rajonskega ljudskega odbora naloženo, da glede nepremičnine, za katero izvedo, da pripada tujemu državljanu ali tuji ustanovi in je po ZNZGP nacionalizirana, izda odločbo, s katero ugotovi podržavljenje. V vseh primerih so bile odločbe deklaratorne narave, kar pomeni, da so glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavljale določeno razmerje, ki je že obstajalo po samem zakonu. Ugovor tožeče stranke, da je bila odločba o podržavljenju izdana v nasprotju s predpisi in da bi o podržavljenju moralo odločati sodišče, je neutemeljen in je pravilna ugotovitev, da je spadala nacionalizacija po ZNZGP v področje upravnega prava.

Tožnica v pritožbi (sedaj reviziji) uveljavlja vse pritožbene razloge po ZUS, predlaga spremembo sodbe in izrek odločbe o nacionalizaciji za nično, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje prvemu sodišču. V pritožbi ponavlja tožbene ugovore in vztraja pri stališču, da bi ob podržavljenju moralo odločati sodišče ne pa upravni organ, saj bi morala biti njegova pristojnost za odločanje predpisana z zakonom. Te pristojnosti upravnih organov ni mogel odrediti predpis, ki ga je izdal minister za pravosodje (navodilo).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnava kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjuje pogoje za pritožbo po navedeni določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbah ZUS-1, je vrhovno sodišče RS obravnavalo zadevo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1 z dnem 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. točke 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Ker je revidentka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ne da bi posamezni razlog posebej utemeljila, je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo samo glede njene materialnopravne pravilnosti.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje prepričljivo in v celoti odgovorilo na vse tožbene navedbe, ki jih revidentka ponavlja v reviziji. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila nacionalizacija na podlagi 7. a člena ZNZGP izvedena po samem zakonu (ex lege), torej z dnem uveljavitve tega zakona. Odločba o nacionalizaciji, katere ničnost uveljavlja tožeča stranka ima pravno naravo deklaratorne odločbe, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu. Določba 7. a člena navedenega zakona se na podlagi uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list SFRJ, št. 56/54 in 57/55) v jugoslovanskem delu svobodnega tržaškega ozemlja (cona B) ni uporabljala do 7.10.1972. Novela te uredbe (Uradni list SFRJ, št. 51/72) je črtala izvzetje in uporabo tega dela člena 7.a ZNZGP, tako, da se je del navedene zakonske določbe začel uporabljati v bivši coni B z dne 8. 10.1972. S to Uredbo torej ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija. Ob izdaji odločbe 17.12.1973 je bil upravni organ pristojen za izdajo ugotovitvene odločbe, zato uveljavljani ničnosti razlog tudi po presoji revizijskega sodišča ni podan.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.