Citizenship claim dismissed because military absence was not justified leave under residency requirement.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnikove odsotnosti iz Slovenije v avgustu in septembru 1991 ni mogoče šteti za opravičeno delovno odsotnost, saj je tožnik Slovenijo zapustil kot aktivna vojaška oseba Sloveniji tuje armade.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik državljan Republike Hrvatske, da je kot aktivna vojaška oseba v mesecu avgustu 1991 odšel iz Republike Slovenije v garnizon ... in se vrnil v Slovenijo 29.9.1991. Njegove odsotnosti zaradi aktivne vojaške službe tožena stranka ni štela kot začasno delovno odsotnost. Ker tožnik ni ves čas živel v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev prvega odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je prišel v Slovenijo leta 1978 po končanem šolanju. Ves čas je služboval kot aktivna vojaška oseba v Ljubljani. V agresiji na Slovenijo ni sodeloval, možnosti za prestop v TO pa ni imel. Pri pristojnem vojaškem poveljstvu je 27.7.1991 vložil prošnjo za izstop iz JA. Iz ... so mu dovolili oditi šele 30.9.1991. V Ljubljani bi želel ostati zaradi družine. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik kljub pozivu predsedstva Republike Slovenije z dne 27.6.1991, s katerim je odpoklicalo vse aktivne starešine in civilne osebe, ki so bile tedaj zaposlene v JA, ter jim obljubilo, da jim bo Republika Slovenija zagotovila zatečene statusne pravice, zapustil Republiko Slovenijo v mesecu avgustu 1991, vrnil pa se je 30.9.1991. V Sloveniji torej ves čas ni živel, njegove odsotnosti pa ni mogoče šteti za opravičeno delovno odsotnost. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona (do 25.12.1991) vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče.

Iz upravnih spisov, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja, da je tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na dan plebiscita in da je tudi v okviru zakonskega roka podal vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožnik pa ne izpolnjuje drugega materialnopravnega pogoja za pridobitev državljanstva, to je pogoja o življenju v Sloveniji. Določbo 1. odstavka 40. člena citiranega zakona, da oseba živi v Sloveniji, je treba razlagati tako, da oseba najmanj od plebiscita (23.12.1990) pa do izdaje odločbe o državljanstvu (v danem primeru do 15.9.1992) dejansko živi v Sloveniji, eventualne krajše odsotnosti v tem obdobju pa bi morale biti opravičljive in dokumentirane. Sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnikove odsotnosti iz Slovenije v avgustu in septembru 1991 ni mogoče šteti za opravičeno delovno odsotnost, saj je tožnik Slovenijo zapustil kot aktivna vojaška oseba Sloveniji tuje armade.

Ker tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih za pridobitev državljanstva Republike Slovenije določa 1. odstavek 40. člena citiranega zakona, je tožena stranka sprejela pravilno in zakonito odločitev. Izrek sodbe temelji na določbi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).