Court dismisses tax appeal against business owner's liability during maternity leave and replacement period.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the taxpayer's appeal against an administrative decision imposing taxes and contributions for the year 1990. The plaintiff argued she was not liable due to maternity leave and forceful prevention from resuming her business, while the defendant maintained she remained the sole business owner. The court ruled that maternity leave and temporary replacement do not alter the legal status of the business owner, thus upholding the original tax assessment.
Legislator headnote
AI generatedArticle 76 of the Tax Law on Citizens; Article 4 of the Law on Provision of Funds for Common Social Needs; Article 94 of the Trade Law: A temporary replacement of a business owner during maternity leave does not transfer the status of business owner or tax liability to the substitute.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Davčni zavezanec in zavezanec za prispevke od dohodka iz gospodarske dejavnosti je nosilec obrti.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Uprave za družbene prihodke občine, s katero je upravni organ odmeril tožnici davke in prispevke iz opravljanja gospodarske dejavnosti za leto 1990. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor tožnice, da ni davčna zavezanka. Tožena stranka navaja, da je tožnica kot nosilka obrti davčna zavezanka ne glede na to, da je bila v času od ... do ... na porodniškem dopustu in je začasno vodil obratovalnico M.
Tožnica vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega zakona in navaja, da upravni organ pri odločitvi ni upošteval dejstva, da je bila od ... do ... na porodniškem dopustu in jo je v tem času nadomeščal, ki je tudi razpolagal s celotnim dohodkom gostinskega lokala. Tudi po preteku porodniškega dopusta ni ponovno prevzela vodenja gostinskega lokala, ker ji je M. to s silo preprečil. Tožnica še navaja, da med njo in M. teče spor zaradi prenehanja delovnega razmerja pred sodiščem združenega dela, v teku je postopek za razvezo zakonske zveze, proti njemu pa je vložila tudi zasebno tožbo zaradi telesnih poškodb.
Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru je prvostopni upravni organ tožnici odmeril obveznosti iz opravljanja gospodarske dejavnosti za leto 1990. Iz predpisov, ki so bili podlaga za odmero davkov in prispevkov od dohodka iz gospodarske dejavnosti za leto 1990 in sicer iz 76. člena zakona o davkih občanov (ZDO - Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 ter RS 48/90 in 7/93) in 4. člena zakona o zagotavljanju sredstev za skupne družbene potrebe (Uradni list SRS, št. 41/89 in RS 11/90, 30/90 in 7/91) izhaja, da je zavezanec za plačilo navedenih davkov in prispevkov delovni človek, ki s samostojnim osebnim delom opravlja dejavnost, torej samostojni obrtnik. Glede na navedeno tožena stranka pravilno ugotavlja, da je zavezanka za plačilo odmerjenih davkov in prispevkov tožnica. Tožnici je bilo namreč izdano obrtno dovoljenje za ustanovitev obratovalnice in je torej nosilka obrti in davčna zavezanka. M., ki je v smislu 94. člena obrtnega zakona (OZ - Uradni list SRS, št. 35/88, 24/89) začasno vodil obratovalnico in sicer v času tožničinega porodniškega dopusta, je tožnico le nadomeščal, ni pa postal nosilec obrti in davčni zavezanec.
Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).