Administrative court dismisses citizenship denial due to lack of evidence proving actual residence in Slovenia.

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve odpravi v delu, ki se nanaša na tožnico.

[JEDRO]

Podlaga za odločitev je lahko samo popolno ugotovljeno dejansko stanje o tem, kje prosilec dejansko živi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ne ugodi vlogi ... in ... za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da prosilca nikdar dejansko nista živela v Sloveniji, zaradi česar ne moreta pridobiti državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92).

Zoper takšno odločbo je vložila tožbo. V obrazložitvi navaja, da je rojena v Sloveniji - očetu Slovencu. Po nakupu stanovanja stalno živi v ..., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče od 4.4.1986 dalje. Mož je zaposlen v ... in ga le občasno obiskuje. Oba z možem sta glasovala na plebiscitu. Meni, da je negativna odločba zanjo nepravična in žaljiva. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbi navaja, da tožnica in njen mož v Sloveniji nikdar nista bila zaposlena in tudi nista nikoli dalj časa živela v Sloveniji, saj občasnega bivanja v Sloveniji ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu (ZDS). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Toda tožbeni ugovori sodišču vzbujajo dvom v sprejeto dejansko ugotovitev, da je tožnica na začasnem delu v od leta 1969 dalje. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, na katerih dokazih temelji takšen sklep o dejanskem stanju in tudi iz podatkov spisa ni razvidno, da bi o tej odločilni dejanski okoliščini bili izvedeni kakšni dokazi pred izdajo odločbe. Zato te odločilne dejanske ugotovitve sodišče ne more preizkusiti. Po vložitvi tožbe sta bili sicer zaslišani tožnica in priča , vendar teh dokazov sodišče ne more upoštevati, ker niso bili podlaga za sporno odločbo. V ponovnem postopku bo zato tožena stranka morala postopek dopolniti in izvesti potrebne dokaze o tem, kje tožnica dejansko živi in razčistiti tudi nasprotja, ki izhajajo iz naknadno zbranih dokazov (glej zapisnik z dne 23.12.1992). Ugotovljeno dejansko stanje mora biti razvidno iz odločbe s kratko presojo dokazov, na katerih temelji dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev. Samo s tako obrazloženo odločbo bo tožnici omogočeno učinkovito pravno varstvo, pristojnim organom pa bo dana možnost, da jo ob vložitvi pravnih sredstev preizkusijo (2. odstavek 209. člena ZUP).

Ker se tožnica v tožbi tudi sklicuje na slovensko poreklo, o čemer je predložila izpisek iz rojstne matične knjige, ji bo v dopolnjenem postopku morala biti dana možnost, da vlogo dopolni, kolikor bi uveljavljala pridobitev državljanstva na tej pravni podlagi.

Glede na povedano je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na tožnico (2. odstavek 39. člena navedenega zakona). Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).