Appeal dismissed because the appellant failed to state the value of the non-monetary claim in the initial lawsuit.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Tožeča stranka nima pravice do revizije, ki ni v tožbi ali najkasneje do začetka obravnavanja glavne stvari navedla vrednosti spornega predmeta glede nedenarnega zahtevka. Prva navedba vrednosti spornega predmeta v reviziji je prepozna in zato neupoštevna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer je ugotovilo, da v zapuščino po pok. J. T. ne spada stanovanje na naslovu M. 13, S. G.. Zavrnilo pa je nadaljnji tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so toženke nerazdelno dolžne plačati tožnici 1,380.582 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kolikor naj bi znašala neplačana najemnina. Končno je še zavrglo tožbo v delu glede nerazdelnega plačila kupnine v znesku 1,360.624,50 SIT.

Pritožbi tožene stranke proti prvostopenjski sodbi je sodišče druge stopnje ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da v zapuščino po pok. J. T. ne spada stanovanje na naslovu ...

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožeča stranka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS št. 73/2007) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). V tej zadevi je tožeča stranka zoper isto toženo stranko uveljavljala tri zahtevke, ki so se opirali na različne dejanske in pravne podlage. Glede na to je potrebno upoštevati vrednost spornega predmeta in posledično vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede vsakega posameznega zahtevka posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).

V pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje obravnavalo in odločalo samo o enem zahtevku in sicer o ugotovitvenem zahtevku, da v zapuščino po pok. J. T. ne spada stanovanje ... Glede odločitve o preostalih dveh tožbenih zahtevkih ni bilo pritožbe, zato ju pritožbeno sodišče ni obravnavalo in ne moreta biti predmet revizijskega postopka. Tožeča stranka odločitev o zahtevkih za plačilo 1,380.582 SIT in 1,360.624,50 SIT v reviziji tudi ne izpodbija, le v označbi vrednosti spornega predmeta nepravilno in neutemeljeno navaja znesek 7,741.125 SIT, ki očitno zajema tudi navedena zneska.

Izrecno in obrazloženo izpodbija revizija odločitev o ugotovitvenem zahtevku, s katerim glede na drugostopenjsko sodbo ni uspela. Tu gre za nedenarni zahtevek, za katerega je bila tožeča stranka zaradi zagotovitve pravice do revizije dolžna v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (prvi odstavek 39. člena ZPP in drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožeča stranka v svoji tožbi vrednosti spornega predmeta za ugotovitveni tožbeni zahtevek ni navedla. Tudi tožena stranka ni v smislu tretjega odstavka 44. člena ZPP zahtevala, da tožeča stranka opredeli vrednost spornega predmeta. S tem, ko tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta glede ugotovitvenega (nedenarnega) zahtevka, si ni zagotovila pravice do revizije (primerjaj pravno mnenje VS RS. Poročilo VS RS št. 2/93, stran 12). Tožena stranka je sicer v pritožbi samoiniciativno navedla vrednost spornega predmeta glede tega zahtevka 5,000.000 SIT, tožeča stranka pa je enako vrednost očitno navedla v reviziji v skupni vrednosti spornega zahtevka, vendar sta ti navedbi vrednosti spornega predmeta prepozni in neupoštevni. Stranka lahko navede vrednost spornega predmeta, sodišče pa jo lahko preizkuša najkasneje do začetka obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP). Prvo tožničino navajanje vrednosti spornega predmeta v reviziji je zato v nasprotju s pravili postopka in torej brez pomena. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da tožeča stranka, ki ni pravilno navedla vrednosti spornega predmeta za zahtevek, ki je predmet revizijskega izpodbijanja, nima pravice do revizije (drugi odstavek 374. člena ZPP). Tako revizijo je bilo treba zavreči (377. člen ZPP).