Administrative court dismisses lawsuit by police station for lack of standing in enforcement proceedings.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the police station's administrative lawsuit regarding the enforcement of a payment order. The plaintiff argued that the factual findings in the contested decision were incorrect, but the court held that the police station lacks the legal standing to initiate such a dispute. The court ruled that the police station is not a rights holder or bearer of obligations in this context, and therefore cannot invoke the protection of its rights under the Administrative Disputes Act.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnih sporih (ZUS); 2. člen: Sproževanje upravnega spora je pravica posameznika ali pravne osebe, ki misli, da mu je z upravnim aktom kršena pravica ali pravnokoristna korist; državni organ lahko sproži spor le če je kršitev pravnega reda v njegovo škodo ali v korist posameznika, vendar le če je imetnik pravic ali nosilec obveznosti.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrže.
[JEDRO]
Policijska postaja ni legitimirana za sprožitev upravnega spora v izvršilni zadevi zaradi izvršitve plačilnega naloga.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo odpravila sklep Republiške uprave za javne prihodke, izpostave ... z dne 29.4.1992 o prisilni izterjave denarne kazni za prekršek in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek.
V tožbi tožeča stranka navaja, da dejansko stanje v izpodbijani odločbi ni pravilno ugotovljeno. Obvestilo o prekršku in plačilni nalog št. ..., ki ga tožeča stranka vodi pod št. ..., je namreč prejel 10.1.1992, kar izhaja iz podpisane povratnice, ki jo hrani. Prilaga fotokopijo povratnice in plačilnega naloga ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožbo je moralo sodišče zavreči iz tehle razlogov:
Zakon o upravnih sporih (ZUS), ki se uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), določa v 2. členu, kdo ima pravico sprožiti upravni spor. To je predvsem posameznik ali pravna oseba, če misli, da mu je z upravnim aktom kršena kakšna pravica ali na zakon oprta pravna korist. Po izrecni določbi 2. odstavka navedenega člena lahko sproži upravni spor tudi državni organ, organizacija, poslovna enota ipd, čeprav niso pravne osebe, če so lahko imetniki pravic oziroma nosilci obveznosti, o katerih se je odločalo v upravnem postopku. Če je z upravnim aktom kršen zakon v korist posameznika, lahko sproži upravni spor le pristojni javni tožilec, v imenu republike, če je z upravnim aktom kršen zakon v njeno škodo, pa tudi javni pravobranile (4. in 5. odstavek 2. člena istega zakona).
V tem primeru tožeča stranka s tožbo očitno ne uveljavlja svojih pravic in pravnih koristi. Kot državni organ namreč ni imetnik pravic in obveznosti, o katerih je odločal; izvršitev plačilnega naloga je stvar izvršilnega postopka, v katerem mora organ, ki sam ni pristojen za izvršbo, poslati pristojnemu organu tudi dokaze o izvršljivosti plačilnega naloga, če ta to zahteva. Samo tako je treba razumeti tudi izpodbijano odločbo, s katero je bila izvršilna zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek.
Glede na navedeno torej tožeča stranka nima pravice sprožiti upravnega spora v zadevi izvršitve plačilnega naloga, ker tako pooblastilo ne izhaja iz zakona o upravnih sporih in ne iz zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in RS, št. 10/91 - ZP), za varstvo njenih pravic in pravnih koristi pa tudi ne gre. Zato je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 3. točke 2. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena navedenega ustavnega zakona.