Citizenship acquisition denied due to failure to prove continuous residence in Slovenia during the statutory period.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the citizen's lawsuit challenging the administrative decision denying him Slovenian citizenship. Although the applicant claimed he lived in Slovenia since 1971 and worked in Italy only temporarily, the court found he resided in Italy from February to August 1992, visiting Slovenia merely twice. The court ruled that continuous residence is a fundamental condition for citizenship acquisition under the Citizenship Act, and since the applicant failed to prove he lived in Slovenia during the entire relevant period, the administrative decision was lawful.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 40. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije; 2. odstavek 42. člen Zakona o upravnih sporih: Continuous residence in Slovenia is a mandatory condition for citizenship acquisition; failure to prove uninterrupted residence within the statutory period invalidates the claim regardless of prior registration.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Tožnik je od februarja do avgusta 1992 živel v Italiji.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika, državljana Republike Bosne in Hercegovine, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik sicer imel 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa tukaj dejansko ni živel ves čas. Od februarja do avgusta 1992 se je nahajal v Italiji, potem pa se je ponovno vrnil v Italijo. Tožnik torej ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.
Tožnik v tožbi navaja, da je bil od februarja do avgusta 1992 v Italiji na začasnem delu kot gradbeni delavec. Prisiljen je bil namreč zaslužiti sredstva za redno preživljanje družine. Iz Italije se vrača vsak drugi vikend k družini v Ljubljano. V Sloveniji je že od leta 1971 dalje. V Bosno se zaradi vojne ne more vrniti, če ne bo imel državljanstva Republike Slovenije pa ne bo mogel pridobiti potnega lista. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.
Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na pričevanje tožnikove žene, po katerem je tožnik odšel v Italijo zaradi strahu pred sodnim pregonom. Tožnik dejansko ni živel ves čas v Sloveniji. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.
Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91 in 38/92 - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnemu upravnemu organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče.
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne živi v Sloveniji, oziroma da v Sloveniji ni živel ves čas od plebiscita do izdaje izpodbijane odločbe. Od februarja do avgusta 1992 je živel v Italiji, v Ljubljano pa je prišel le dvakrat in sicer za Božič 1991 in za Veliko noč 1992, kot je izpovedala tožnikova žena, ki je bila zaslišana kot priča v upravnem postopku. Tožnik dejansko ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Izpodbijana odločba je zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporavlja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).