Supreme Court dismisses appeal where debt acknowledgment in inheritance proceedings was later revoked by the debtor. The court held that revocation negates the basis for the creditor's claim. The court correctly examined the circumstances of the acknowledgment's granting. The appeal was rejected because the debt acknowledgment was subsequently revoked by the defendants.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Priznanje terjatve tožnikov do zapuščine v zapuščinskem postopku, ne predstavlja podlage za ugoditev tožničinemu zahtevku v tej pravdi, če upoštevamo okoliščino, da sta toženki kasneje priznanje preklicali. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ker je v pravdi ugotavljalo, v kakšnih okoliščinah in iz kakšnih razlogov je bilo priznanje dano in tudi, ali je terjatev dejansko sploh nastala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženki, da sta nerazdelno dolžni plačati tožnici M. G. znesek 1,222.032,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 763.032,00 SIT od 18. 10. 2002 dalje ter od zneska 486.000,00 SIT od 20. 12. 2002 dalje do plačila. V preostalem delu je zavrnilo vse zahtevke tožečih strank, zavrnilo pa je tudi vse zahtevke iz nasprotne tožbe.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi četrte tožnice in toženk ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Četrta tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, kolikor se nanaša na zavrnitev njenih zahtevkov proti toženkama, pri tem pa je uveljavljala "bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP in napačno uporabo materialnih predpisov". Sodišči naj bi napačno odločili, ker nista upoštevali kot temelj tožbenega zahtevka dedni dogovor, ki so ga stranke podpisale v zapuščinskem postopku, oziroma izjavo tožene stranke o priznanju dolga z dne 14. 3. 2002, ko je tožena stranka na podlagi izkazanih terjatev priznala tožeči stranki terjatev v znesku 6,655.363,00 SIT. Glede na nesporno priznanje dolga po višini bi moralo sodišče šteti terjatev za dokazano in priznano po višini. Sodišče je tudi napačno odločilo, da naj bi vlaganja staršev v hišo predstavljala darilo sinu in dediči vrednost vlaganj niso dolžni vrniti. Res sta starša podarila sinu zemljišče, na katerem se je gradila hiša, vendar iz tega ni mogoče sklepati, da sta mu podarila tudi vrednost do 80 % k izgradnji hiše. Zemljišče sta mu podarila, da bi ga motivirala h gradnji, vendar je sin popival in ni izkazal potrebne resnosti, zato sta mu starša pomagala s posojili, kar je bilo smiselno, tako kot so priče potrdile, da sta mu posojala denar tudi za druge potrebe, kar je sodišče sicer priznalo kot dokazano. Ponovna cenitev nepremičnine je bila nepotrebna, saj je bila ta že ocenjena.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ti pa sta nanjo odgovorili, povrnitve stroškov pa nista zahtevali.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki jo je izdalo pritožbeno sodišče(1) in jo je zato mogoče vložiti le zaradi nekaterih bistvenih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(2) in zato tudi ne zaradi nestrinjanja z dokazno oceno sodišča. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava, o procesnih kršitvah pa odloča le, če jih revident ustrezno konkretizira(3). Revidentka je sicer poudarila, da vlaga revizijo tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar teh kršitev potem ni konkretizirala in zato o njih Vrhovno sodišče tudi ni odločalo.

7. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da priznanje terjatve tožnikov do zapuščine v zapuščinskem postopku, ne predstavlja podlage za ugoditev tožničinemu zahtevku v tej pravdi, če upoštevamo okoliščino, da sta toženki kasneje priznanje preklicali. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ker je v pravdi ugotavljalo, v kakšnih okoliščinah in iz kakšnih razlogov je bilo priznanje dano in tudi, ali je terjatev dejansko sploh nastala(4). Ugotovitve v zvezi s tem, da sta starša sedaj pokojnemu S. G. pomagala pri gradnji hiše s svojimi finančnimi sredstvi in naj bi ta sredstva predstavljala darilo sinu, so predvsem dejanskega značaja in zato teh ugotovitev v revizijskem postopku ni več mogoče učinkovito izpodbijati(5). Čim je temu tako, pa postanejo odveč vsa nadaljnja revizijska razglabljanja o višini in naravi zatrjevane terjatve.

8. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev predloga za povrnitev revizijskih stroškov(6). O stroških toženk v revizijskem postopku sodišče ni odločalo, ker njihova povrnitev ni bila zahtevana.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 367. člena ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj 371. člen ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj 371. člen ZPP.

Op. št. (4): Primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP.

Op. št. (5): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (6): Primerjaj prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP.