Administrative court dismisses appeal when first-instance organ already granted relief under ZUP Art. 235.1. No second instance decision needed.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Če je prvostopni upravni organ sam odločil po pritožbi na podlagi 235. čl. ZUP, ni podlage za odločanje drugostopnega organa.

[OBRAZLOŽITEV]

Enota Republiškega zavoda za zaposlovanje v ... je z odločbo z dne 30.10.1991 odločila, da se tožniku začasno prekine izplačevanje štipendije. Odločitev je utemeljila s tem, da bi naj dohodki na družinskega člana presegali znesek glede na določbo 56. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Tožnik se je zoper takšno odločbo pritožil, vendar tožena stranka kljub urgenci z dne 1.4.1992 ni odločila. V tožbi je tožnik navajal, da je bila 16.9.1991 njegova mati upokojena, zaradi česar glede na določbe 3. 7. in 23. člena pravilnika o štipendiranju iz leta 1991 izpolnjuje pogoje za štipendijo, ker družina ne dosega cenzusa, ki je določen v zakonu. Zato je predlagal, da sodišče v zadevi odloči.

Tožena stranka je dne 18.9.1992 odgovorila na tožbo in predlagala njeno zavrnitev. Med upravnimi spisi je tožena stranka poslala tudi odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 15.4.1992, s katero je bila odločba z dne 30.10.1991 razveljavljena. V točki 2. izreka odločbe je upravni organ ugodil tožnikovemu zahtevku v vlogi z dne 24.7.1991 in odobril republiško štipendijo. V točki 3. izreka je odločeno, da se štipendistu nadaljuje izplačevanje štipendije v skladu s pogodbo z dne 1.10.1983.

Sodišče glede na takšno vsebino odločbe z dopisom z dne 29.10.1992 tožnika pozvalo, da na podlagi 1. odstavka 32. člena zakona o upravnih sporih izjavi, ali še vztraja pri tožbi. Tožnik je dne 12.12.1992 odgovoril, da vztraja pri tožbi, čeprav je bilo ugodeno njegovemu zahtevku za dodelitev republiške štipendije. Zaradi nejasnega odgovora je sodišče 28.1. tega leta tožniku ponovno poslalo dopis. V odgovoru na ta dopis z dne 15.2.1993 je tožnik sporočil, da je odločba z dne 15.4.1992 zanj brezpredmetna. Maja 1992 mu je bila izplačana razlika štipendije za čas od novembra do maja. Pri izplačilu je bil oškodovan. Odločba z dne 15.4.1992 je bila sprejeta na osnovi novih dejstev in zoper njo ni vložil pritožbe. Tožnik je predlagal, da sodišče odpravi odločbo, s katero mu je bilo prekinjeno izplačevanje štipendije in da naj sodišče ugotovi, ali je še pred sprejemom pravilnika izpolnjeval pogoje za dodelitev štipendije.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP-Uradni list SFRJ, št. 47/86) je dovoljeno uporabljati tudi v Republiki Sloveniji, ker njegove določbe ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in ker v zvezi s tem ni drugače določeno v ustavnem zakonu za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (1. odstavek 4. člena, Uradni list RS, št. 1/91-I - UZ). V 1. odstavku 235. člena ZUP je določeno, da v primeru, če organ, ki je izdal odločbo, spozna, da je pritožba upravičena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, lahko reši stvar drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki je s pritožbo izpodbijana. Po 2. odstavku ima stranka pravico zoper novo odločbo vložiti pritožbo. Iz vsebine izreka odločbe Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enote v ..... z dne 15.4.1992 je sklepati, da je tožnik s svojim zahtevkom v celoti uspel. Prvostopni upravni organ je razveljavil odločbo z dne 30.10.1991, v izreku v točki 2. pa v celoti ugodil zahtevku tožnika iz njegove vloge z dne 24.7.1991. Izrecno je tudi odločeno, da se nadaljuje izplačevanje štipendije v skladu s pogodbo št. 59/83 z dne 1.10.1983. Sodišče zato ugotavlja, da je bilo zahtevku tožnika dejansko v celoti ugodeno. Glede na odločitev prvostopnega upravnega organa z dne 15.4.1992 tudi ni podlage za odločitev tožene stranke, ker je bilo zahtevku tožnika v celoti ugodeno. Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavne zakona) tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Če je bil tožnik res oškodovan zaradi obresti ali pri izplačevanju razlike, je morebitni tak njegov zahtevek lahko le predmet odškodninskega, ne pa upravnega spora.