Administrative court dismisses lawsuit against zoning permit due to change in construction purpose and lack of noise barrier.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Zavrnitev, ker lokacijsko dovoljenje izpolnjuje pogoje po zakonu in občinskem odloku o prostorskih ureditvenih pogojih (PUP) z zavrnitvijo tožbenega ugovora tožnikov kot mejašev glede protihrupne ograje, ki jo je postavil investitor na posestno mejo s parcelo tožnikov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve z dne 21.6.1991, s katero je navedeni prvostopni organ izdal investitorjem (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše in gostinskega lokala na zemljišču parc. št. 43 in 47/1 v izmeri 1645 m2 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90) in določbe 8., 9. in 13. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje naselij z navedbo, da navedeno zemljišče z objektom leži v ureditveni enoti namenjeni individualni stanovanjski gradnji, v območju urejanja. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da sta bili k prvostopni odločbi dani poprejšnje sanitarno soglasje z dne 2.4.1991 in soglasje požarne inšpekcije št. 223 K-01/91-06/5-1 z dne 18.2.1991. Poprejšnje sanitarno soglasje je dano brez pogojev, z obrazložitvijo, da je na podlagi ogleda dne 2.4.1991 in dopisa upravnega organa ugotovljeno, da je objekt v celoti zgrajen in da je zgrajena tudi v poprejšnjem soglasju predlagana zaščitna lesena ograja, ki fizično ločuje gostinski objekt z okolico od sosede - pritožiteljice. Navedeno je tudi, da so gostinski obrati spremljajoči objekti v stanovanjskih naseljih (terciarna dejavnost). Gostinska dejavnost kot taka ni hrupna dejavnost. Povečan hrup lahko povzročajo le gosti z neprimernim obnašanjem, kar je lahko kršitev predpisov o javnem redu in miru. Te kršitve pa so dolžni nadzorovati pristojni organi za notranje zadeve.

Tožnika v tožbi navajata, da predlagatelj za izdajo lokacijskega dovoljenja pravega predmeta poslovanja ni navedel po resnici, saj je hotel že od vsega začetka zidati gostinski lokal, navedel pa je, da bo zidal objekt za kolarsko obrt. Po veljavni zakonodaji (74. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor) je vsekakor možno pridobiti naknadno lokacijsko dovoljenje, če je objekt že zgrajen. Vendar to ugodnost tožena stranka v danem primeru povsem napačno razlaga. Prezre namreč, da je naknadno lokacijsko dovoljenje, če je objekt že zgrajen, sicer možno pridobiti, vendar, če ostane namen gradnje isti. V danem primeru pa je bil prvotno izraženi namen gradnje povsem drugačen (kolarska namesto gostinske obrti). Namen gradnje se je torej spreminjal. To pa ni namen zakona, ki ga citira tožena stranka. V postopku prvostopnega organa in tožene stranke ni bilo upoštevano načelo materialne resnice, ki ga določa zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ni šlo za tako pravno situacijo, ki bi dopuščala odstopanja od načela materialne resnice (ni šlo ne za poravnavo, niti za odločanje po skrajšanem postopku, niti za prekluzijo stranke, za verjetno izkazovanje dejstev itd.). Lokacijsko dovoljenje ob takem dejanskem in pravnem stanju ne more biti zakonito. Zmotno je tudi stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da gostinska obrt sama po sebi ni hrupna dejavnost. S tem se ne strinjata, kajti gostinska dejavnost velja praviloma za hrupno in stalno motečo, le izjemoma pa je nemoteča. Ograja, ki jo je investitor postavil na samo mejo njune parcele, ki pa je že sedaj "v šibkem stanju", saj je lesena, ne predstavlja protihrupne zaščite, zlasti ne pa ne take, ki bi bila v skladu s projektno dekumentacijo, kot se zahteva v lokacijskega dovoljenja prvostopnega organa z dne 30.5.1989. Ne gre za ograjo, ki bi fizično ločila njuno parcelo od parcele investitorjev, ampak za ograjo, ki ima funkcijo protihrupne bariere. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Enako predlaga prizadeta stranka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi s skladnostjo lokacijske dokumentacije (z dne 17.12.1990) s pogoji iz citiranega odloka (8., 9. in 13. člen) dala prvilne razloge, ki imajo svojo podlago v navedenih materialnih predpisih (2. odstavek 54. člena citiranega zakona in navedene določbe citiranega odloka) in v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Neupošteven je tožbeni ugovor tožnikov v zvezi s spremembo namena gradnje iz kolarske obrti v gostinski lokal, saj je prizadeta stranka že v zahtevi prvostopnemu organu za izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 2.7.1984, ki je v upravnih spisih, navedla, da gre za gradnjo stanovanjske hiše in gostinskega lokala. Neupoštevna je tudi tožbena navedba tožnikov, da v postopku prvostopnega organa in tožene stranke ni bilo upoštevano načelo materialne resnice, določeno v ZUP, saj to ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi upravičeno zavrnila pritožbene navedbe tožnikov v zvezi s protihrupno ograjo, ki sta jih ponovila v tožbi, saj je citirano poprejšnje soglasje Sanitarnega inšpektorata uprave inšpekcijskih služb z dne 2.4.1991 dano brez navedbe pogojev, ki bi jih bilo v zvezi s tem treba upoštevati v lokacijskem dovoljenju, kar sta pravilno v svojih odločbah ugotovila tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).