Supreme Court dismisses appeal on non-material damages and interest calculation due to proper first-instance assessment.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik se je kot delavec drugotožene stranke telesno poškodoval 18.4.1998 na delovnem mestu na gradbišču S. v ZR Nemčiji, pri rezanju desk na rezilu krožne žage in utrpel prekinitev kostnine srednjega in oddaljenega členka kazalca ter sredinca desnice, poškodbo kožnega pokrova palca desnice, poškodbo okoliških mehkih tkiv z izlivom krvi navzven in oteklino. S pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je bila potrjena tožniku prisojena odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.950.000,00 SIT (1.800.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 300.000 SIT za strah, 1.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 350.000 SIT zaradi skaženosti), medtem ko je bil v presežku (za 1.050.000 SIT) tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen.

Revizijo je tožnik vložil glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 1.3.1999 do 31.12.2001, prav tako iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno in izčrpno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Revident se sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi II Ips 195/98, kjer je bila, po njegovem mnenju, tožniku za skoraj identično poškodbo določena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine v celoti, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je jalov čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku ŠUradni list RS, št. 73/07; ZPPĆ), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno ločeno ob odmeri odškodnin za vsako izmed oblik nepremoženjske škode upoštevana že v pravnomočni sodbi, tudi dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo aprila leta 1998. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Ker se tožnik v reviziji sklicuje na primer II Ips 195/98, mu je treba odgovoriti, da njegov izbor iz obilice primerov ne terja drugačnega sklepanja, ter tožnika napotiti na njegovemu bolj podoben primer II Ips 634/2004.

Revidentovo zavzemanje za priznanje zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 1.3.1999 do 31.12.2001 je neutemeljeno. Sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo s strani sodišč prve in druge stopnje uporabljeno pravilno, v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljenim v Pravnih mnenjih I/2002.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.