Appeal dismissed for failure to specify values for multiple non-monetary claims under ZPP Art. 41.2.2. and 375.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V tožbi prvotno z oblikovalnim in enim dajatvenim zahtevkom nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta, ki je ostala nespremenjena tudi po naknadni kumulaciji s še drugim nedenarnim dajatvenim zahtevkom, ne zadošča, saj se ne ve, na katerega od več zahtevkov se nanaša oziroma v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

V položajih kakršen je obravnavani, ko bi pozivanje tožnikov, da navedeta diferencirane vrednosti spornega predmeta njunih nedenarnih zahtevkov, povzročilo neenakopraven položaj strank (po tem, ko je revizija že vložena, bi bilo samo njima za nazaj prepuščeno odločanje, ali je vložena revizija dovoljena), in ko pasivnost sodišča strankam ne odvzema nobene od ustavno zagotovljenih pravic (da bi pridobile pravico do revizije, ki ni ustavno zajamčena, bi morale biti aktivne predvsem stranke same), je možen le sklep, da zaradi nenavedbe diferencirane vrednosti spornega predmeta glede nedenarnih zahtevkov tožnikov revizija zoper pravnomočno odločitev o njih ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo vse tri nedenarne zahtevke tožnikov, povzete v izreku prvostopenjske sodbe pod tč. 2/I., II. in III., tožnikoma pa naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 310.300 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 dalje v primeru zamude s plačilom.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve njunim zahtevkom, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Tožnika sta v tej pravdi uveljavljala tri nedenarne zahtevke, izmed katerih je prvi oblikovalni (tako glede veljavnosti kupoprodajne pogodbe kot tudi glede obsega njenega predmeta), preostala dva pa dajatvena. Gre torej za kumulacijo treh nedenarnih tožbenih zahtevkov dveh tožnikov, ki temeljijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah in bi zato bilo treba navesti oziroma ugotoviti vrednost spornega predmeta za vsak posamezen zahtevek (drugi odstavek 41. člena ZPP). V tožbi prvotno z oblikovalnim in enim dajatvenim zahtevkom nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta, ki je ostala nespremenjena tudi po naknadni kumulaciji s še drugim nedenarnim dajatvenim zahtevkom, ne zadošča, saj se ne ve, na katerega od več zahtevkov se nanaša oziroma v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

Da tožnika za uveljavljane nedenarne zahtevke nista navedla njihove nediferencirane vrednosti spornega predmeta, v obravnavanem primeru ni pomenilo pomanjkljivosti, ki bi preprečevala vsebinsko obravnavanje spora s posledico prikrajšanja strank za ustavno zajamčeno pravico do dvostopenjskega sodnega varstva. Šlo je za formalno pomanjkljivost, za odpravo katere je predvideno postopanje po določbah 45. in 108. člena ZPP in ki ga v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni več mogoče izpeljati (glej sklep VS RS II Ips 346/2006). Navedba nediferencirane (enako kot nenavedba) vrednosti spornega predmeta pa ima za posledico, da nobena od strank (ki niso pravočasno, torej v postopku, v katerem je še mogoče zagotoviti sodelovanje vseh pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta) nima pravice do revizije. O tem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije 16.12.1993 že sprejelo zanj zavezujoče pravno mnenje (Poročilo VS RS št. 2/93, str. 12). Stranke so zaradi svoje pasivnosti (tožnika, ker nista pravočasno navedla vrednosti spornega predmeta v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP, toženec pa, ker tej pomanjkljivosti ni ugovarjal) in pasivnosti sodišča (ki ni pravočasno poskrbelo, da bi si stranke zagotovile možnosti za pridobitev morebitne pravice do revizije) tako prikrajšane za revizijo. Pravilo, da stranke zaradi pasivnosti sodišča ne smejo trpeti škodljivih posledic (kar je v konkretnem primeru v tem, da nobena od njih nima pravice do revizije) velja tam, kjer ga je mogoče uresničiti brez posega v ustavne pravice katere od strank. V položajih kakršen je obravnavani, ko bi pozivanje tožnikov, da navedeta diferencirane vrednosti spornega predmeta njunih nedenarnih zahtevkov, povzročilo neenakopraven položaj strank (po tem, ko je revizija že vložena, bi bilo samo njima za nazaj prepuščeno odločanje, ali je vložena revizija dovoljena), in ko pasivnost sodišča strankam ne odvzema nobene od ustavno zagotovljenih pravic (da bi pridobile pravico do revizije, ki ni ustavno zajamčena, bi morale biti aktivne predvsem stranke same), je možen le sklep, da zaradi nenavedbe diferencirane vrednosti spornega predmeta glede nedenarnih zahtevkov tožnikov revizija zoper pravnomočno odločitev o njih ni dovoljena. Zato jo je bilo treba kot tako na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči.