Supreme Court allows appeal, quashing lower court decisions for violating right to be heard on contract validity.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče je ugovor tožene stranke, ki oporeka veljavnosti pravnega posla, prezrlo oziroma je veljavnost pravnega posla enostavno predpostavljalo. S takšnim ravnanjem jo je prikrajšalo v njeni pravici, da sodeluje v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki ji na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je z izbrisno tožbo uveljavljal neveljavnost vknjižbe lastninske pravice tožencev po 2. členu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti v delu, ki se nanaša na nepremičnino s parc. št. 683/2 v k.o. ... - travnik v izmeri 1783 m2. Trdil je, da je vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga, in sicer neobstoja pravice uporabe tožencev na predmetni nepremičnini.

2. Prvostopenjsko sodišče je v delu, ki se nanaša na sporno nepremičnino, ugotovilo neveljavnost sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah ... z dne 27. 1. 2004 in odločilo o izbrisu sporne vknjižbe ter vzpostavitvi v prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Presodilo je, da pravice uživanja ne gre enačiti s pravico uporabe in da toženca na sporni nepremičnini nista imela pravice uporabe, saj takšna pravica ni bila niti vknjižena v zemljiško knjigo niti je toženca nista pridobila s pogodbo ali z drugim pravnim aktom, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

3. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožencev in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo in napačno ocenilo predložene listine. Presodilo je, da sta toženca pridobila pravico uživanja, ki so jo kasnejši zakoni opredeljevali kot pravico uporabe, zato gre za pravico z enako vsebino. Poudarilo je, da je bil takšen način razpolaganja z zemljišči v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in da vknjižba pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bila konstitutivnega značaja. Dodalo je, da bi moralo prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek presojati v smislu tretjega odstavka 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 in nasl. - ZZK-1), vendar tožnik nedobrovernosti tožencev ni zatrjeval.

Navedbe revidenta 4. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da so stališča pritožbenega sodišča napačna. Toženca nista izkazala niti pridobitve pravice uporabe niti pridobitve pravice uživanja. Pritožbeno sodišče je spregledalo zapisano voljo strank, izraženo v poizvedovalnem zapisniku, ki je bil sklenjen dober teden po sklenitvi aneksa k prodajni pogodbi in iz katerega izhaja, da je pravico uporabe na spornem zemljišču vedno imela občina. Kupna pogodba in aneks nista verodostojni listini, ki bi lahko imeli učinke, kot jima jih pripisuje pritožbeno sodišče. Ne vsebujeta namreč podpisa pogodbenih strank in zahtevane odobritve pravnega posla s strani tedaj pristojnega organa. Pritožbeno sodišče je napačno sklepalo, da sta pravica uživanja in pravica uporabe enaki (isti) pravici. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se je le pavšalno sklicevalo na kasnejše predpise, ki naj bi takšno stališče podpirali. Če pa sta toženca hipotetično pridobila pravico uživanja, gre za drugačno pravico od pravice uporabe. Napačno je stališče, da vknjižba pravice uporabe v zemljiško knjigo nima konstitutivnih učinkov. Pritožbeno sodišče je na tem mestu ponovno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni navedlo zadostnih razlogov oziroma se je pri obrazložitvi sklicevalo le na posamičen judikat (sodbo I Cpg 1061/2004), ki ne predstavlja sodne prakse in iz katerega takšno stališče ne izhaja. Tožnik tudi opozarja, da je vložil tožbeni zahtevek po prvem odstavku 244. člena ZZK-1 in ne po tretjem odstavku istega člena, ki se nanaša le na drugi odstavek istega člena, zato vprašanje (ne)dobrovernosti tožencev v tej zadevi ni pravno relevantno. Nenazadnje pa je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je brez pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremenilo prvostopenjsko sodbo. Odločalo je brez izvajanja dokazov in v nasprotju z načelom neposrednosti.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka (smiselno kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma tako imenovanega standarda obrazloženosti pritožbene sodbe) po presoji revizijskega sodišča nista utemeljena. Ob upoštevanju že večkrat poudarjenega stališča, da je standard obrazloženosti pritožbene sodbe nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjske sodbe, lahko namreč o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP govorimo šele tedaj, ko je obrazložitev v sodbe pritožbenega sodišča tako pomanjkljiva, da onemogoča njen preizkus (gre za nosilni, bistveni del navedene določbe). Izpodbijano sodbo pa je v teh delih vsekakor mogoče preizkusiti, čeprav se sklicuje le na posamičen judikat in na kasnejše zakone, saj gre za sklicevanje na sodno prakso in pravne predpise.

8. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do poizvedovalnega zapisnika v postopku osnovanja zemljiške knjige z dne 20. 3. 1969. Obveznosti opredelitve namreč ni do nerelevantnih navedb stranke. Citirani zapisnik (ki izvira iz postopka nastavitve zemljiške knjige v skladu s pravnimi pravili Zakona o notranji ureditvi, osnovanju in popravljanju zemljiških knjig iz leta 1930) na presojo stvarnopravnega položaja tožene stranke, spričo dejstva, da zemljiška knjiga v spornem obdobju ni zagotavljala zunanje razpoznavnosti stvarne pravice določene osebe, ne more imeti vpliva.

9. Revizijsko sodišče tudi sicer soglaša z večino (z izjemo stališča o uporabi tretjega odstavka 244. člena ZZK-1) materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča (da vknjižba pravice uporabe v zemljiški knjigi po ustaljeni sodni praksi ni konstitutivnega pomena; da ima "pravica uživanja" enako vsebino kot pravica uporabe in da se je "pravica uživanja" kasneje opredeljevala kot pravica uporabe).

10. Podan pa je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je v tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbe tožnika, ki je že pred prvostopenjskim sodiščem navajal okoliščine o neverodostojnosti kupne pogodbe in aneksa (da manjkajo podpisi pogodbenih strank in da pravni posel ni bil odobren s strani tedaj pristojnega organa) oziroma okoliščine o neveljavnosti pravnega posla, s katerim naj bi toženca pridobila "pravico uživanja" na sporni nepremičnini. Veljavnost pravnega posla je sicer pravni zaključek, ki pa temelji na dejanskih ugotovitvah. Prvostopenjsko sodišče le-teh ni ugotavljalo niti ni presojalo veljavnosti pravnega posla, saj je zahtevku ugodilo iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Pri presoji je uporabilo materialnopravno podlago, ki nastop pravne posledice veže na obstoj (delno) drugačnih dejstev od tistih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, med drugim na predpostavko veljavnosti pravnega posla za pridobitev pravice uporabe. Ugovor tožene stranke, ki oporeka veljavnosti pravnega posla, je prezrlo oziroma je veljavnost pravnega posla enostavno predpostavljalo. S takšnim ravnanjem jo je prikrajšalo v njeni pravici, da sodeluje v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki ji na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

11. Povedano je terjalo razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče bo moralo najprej ugotoviti dejstva, ki se nanašajo na veljavnost pravnega posla. Šele v primeru neutemeljenosti ugovora tožeče stranke v tej smeri pa bo svojo odločitev lahko oprlo na zgoraj nakazano, sicer pravilno materialnopravno podlago.

12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.