Supreme Court dismisses appeal; claimant failed to mitigate loss and prove lost income from delayed business premises equipment.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Nepravočasno dostavljena oprema poslovnega prostora lastnika prostora ne obvezuje dolžnosti, da blago kupcem ponudi in ga razstavi na drug ustrezen način.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 430.452 SIT (sedaj 1796,24 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 102.160 SIT od 13.5.1992 do plačila, od zneska 328.292 SIT pa od 12.3.1992 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu in v izreku o pravdnih stroških razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (glede zavrnitve tožbenega zahtevka nad zneskom 430.452 SIT) zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje tudi v preostalem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožena stranka ni dobavila ustrezne opreme poslovnega prostora, zaradi česar tožeča stranka ni mogla izpolniti svojih obveznosti, ki jih je pogodbeno prevzela kot izdelovalka avtomobilskih sedežnih prevlek. V obrazložitvi revizije tožeča stranka posveča posebno pozornost toženčevim napakam v dobavi opreme poslovnega prostora. Prostora, ki ga je predvidela za poslovanje s svojimi strankami, tako ni mogla uporabljati, iskanje drugega začasnega primernega prostora pa bi pomenilo le dodatne stroške in izgubo časa ter še dodatno izgubo na dohodku. Škoda ji je nastala zato, ker v letih 1991 in 1992 ni bila zaradi neurejenega poslovnega lokala zmožna poslovati v planiranih rokih. Drugega primernega prostora, kjer bi lahko kreirala in prikazovala nove vzorce, ni imela na razpolago.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dohodka v času neobratovanja poslovnega prostora tožeče stranke se nanaša na čas od 20.4.1991 do predvidoma 31.12.1992 in znaša skupno 1.400.000 SIT (sedaj 5842,09 EUR). Izpad dohodka je glede na tožbeno trditveno podlago podan pavšalno v znesku 70.000 SIT na mesec. Tožeča stranka je bila tista, ki je glede nastanka škode in njene višine nosila breme dokazovanja, vendar je v tem obsegu sodišče prve stopnje lahko naslonilo svojo odločitev predvsem na izpoved O. G., direktorice tožeče stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje ocenilo (gre predvsem za oceno dejanske narave), da je proizvodnja avtomobilskih prevlek kljub zamujanju z opremo v poslovnem lokalu potekala normalno in ni bila zaustavljena. Nobeden od pogodbenih odnosov v času, v katerem naj bi prišlo do izpada dohodka, ni bil razdrt ali spremenjen v škodo tožeče stranke. Sprejeta je bila ocena, da tožeča stranka "ni z ničemer dokazala, da ji je v spornem obdobju propadel kakršenkoli posel". Ker so se vzorci prevlek nahajali na istem naslovu, na katerem se je opravljala tudi proizvodnja, bi lahko tožeča stranka poskrbela za začasno razstavo drugače, morda v kakšnem od drugih prostorov. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je stališče tožeče stranke, da prodajni salon zaradi neustrezno izdelane opreme ni mogel poslovati, "precej neodgovorno in neresno ter v nasprotju z določilom 18. člena ZOR". Končno pa določba četrtega odstavka 266. člena ZOR nalaga stranki, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, da stori vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode. Takšne razloge, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, je v celoti povzela tudi izpodbijana sodba, pravno presojo dejanskih ugotovitev pa sprejema tudi revizijsko sodišče. Čeprav je res, da poslovni lokal (salon) ni bil ustrezno opremljen, bi tožeča stranka morala ravnati kot dober gospodar in poskrbeti, da bi strankam predstavila možne vzorce na drug ustrezen način.

Sicer pa revizija posega predvsem na področje trditev o toženčevi odgovornosti zaradi nepravočasno in nekvalitetno izdelane opreme. V tem obsegu pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožencu naložila, da mora plačati tožeči stranki zaradi dobave nove opreme znesek 430.452 SIT, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odgovornost tožene stranke zaradi škode, ki naj bi nastala zaradi dobave nove opreme, bo torej stvar dokazovanja in presoje v ponovljenem postopku.

Revizija tudi ne pove, v čem naj bi sodišči nižjih stopenj zagrešili procesne kršitve bistvene narave. Predmet revizije je torej predvsem dokazna presoja, sprejeta na nižjih stopnjah odločanja, glede katere pa obvelja prepoved, uzakonjena v določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP (revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.