Denationalization claim allowed via coercion doctrine; 1959 sale deemed forced by state pressure. Coercion under ZDen interpreted broadly beyond ODZ rules. Court rejects revision based on historical context and evidence. Coercion under ZDen interpreted broadly; 1959 sale deemed forced by state pressure. Court rejects revision based on historical context and evidence.

Revizija se zavrne.

Stranki trpita vsaka svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

Grožnjo, silo in zvijačo v smislu 5. člena ZDen je treba pojmovati širše kot je to veljalo po pravilih 869. do 871. paragrafa ODZ. Za presojo, ali je prizadeta oseba ob prepustitvi premoženja v državno last, bila v to prisiljena zaradi ravnanja predstavnikov oblasti, je brez dvoma treba upoštevati takratne razmere (v obravnavanem primeru razmere v letu 1959). Obstoja teh razmer ni treba posebej dokazovati, saj gre za splošno znana dejstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravni temelj za denacionalizacijo nepremičnin - parc. št. 559/15, 559/35, 558/9, dela parcele št. 559/10 v izmeri 644 m2, dela parcela št. 558/26 v izmeri 493 m2, vse k.o. .., v skladu s 5. členom Zakona o denacionalizaciji. Istočasno je ugotovilo umik predloga za denacionalizacijo proti Kmetijski gozdarski zadrugi S. z.o.o. L.

Nasprotna udeleženka Občina ... je vložila pritožbo, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je z dokazno presojo in pravno razlago, po kateri je pravni prednik predlagatelja sporne nepremičnine dne 15.12.1959 prodal tedanji Občini ..., čeprav njegova izjava o prodaji ni bila odraz svobodne volje, temveč pritiskov tedanjih predstavnikov oblasti.

Nasprotna udeleženka Občina ... vlaga revizijo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in kršitev procesnih določil ter predlaga razveljavitev izpodbijanih odločitev in vrnitev zadeve v novo postopanje in odločanje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je ob sklepanju kupoprodajne pogodbe bil podan temelj v skladu z določbo 5. člena ZDen. Zgolj takratne razmere ne morejo biti podlaga za uporabo navedene zakonske določbe. Revizija se sprašuje, za kakšno grožnjo naj bi ob sklepanju pogodbe sploh šlo. Trditev, da so bili podani posredni pritiski, ni podprta s konkretnimi okoliščinami. Če bi pravni prednik predlagatelja zemljišč ne hotel prodati, bi se temu lahko uprl. V primeru, da bi bila izdana ustrezna odločba, bi imel na razpolago pravna sredstva. Na območju zemljišč, namenjenih za letališče v Lescah, so take odločbe tudi bile izdane. Tudi danes so v teku takšni postopki.

Revizija je bila dostavljena strankam nepravdnega postopka, od katerih je nanjo odgovoril le predlagatelj in predlagal njeno zavrnitev. Dostavljena je bila tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Namen določbe 5. člena ZDen je v popravi krivic, ki jih je država prizadejala lastnikom zasebnega premoženja v časovnih okvirih, predpisanih v določbah 3. in 4. člena ZDen. Upravičenec do denacionalizacije je tudi oseba, katere premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, torej proti volji lastnika, upravičenca do denacionalizacije. V tem obsegu se revizijsko sodišče strinja z razlogi, izraženimi v sklepu sodišča druge stopnje, da je treba grožnjo, silo in zvijačo v smislu 5. člena ZDen pojmovati širše kot je to veljalo po pravilih 869. do 871. paragrafa ODZ. Za presojo, ali je prizadeta oseba ob prepustitvi premoženja v državno last, bila v to prisiljena zaradi ravnanja predstavnikov oblasti, je brez dvoma treba upoštevati takratne razmere (v obravnavanem primeru razmere v letu 1959). Obstoja teh razmer ni treba posebej dokazovati, saj gre za splošno znana dejstva. Za konkretni primer pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zbralo ustrezne konkretne dokaze, na katerih podlagi je mogoče pritiske v tedanjih razmerah razlagati v okviru izgube svobodne volje predlagateljevega pravnega prednika pri prepustitvi premoženja državi. Tako je upravičeno bilo upoštevano dejstvo, da je sporno zemljišče že v letu 1952 bilo obremenjeno s služnostno pravico v korist JLA, posebej pa izpoved priče Z. S., ki je bil v kritičnem času pravni referent na oddelku za gospodarstvo Občine ... Ta je povedal, da je kupna pogodba takrat predstavljala hiter način postopanja, ker so se v upravnem postopku, če bi do njega prišlo, nacionaliziranci lahko pritožili in s tem postopek podaljšali. Pravni prednik predlagatelja se odvzemu zemljišča nikakor ni mogel izogniti: če ga ne bi prepustil s kupoprodajno pogodbo, bi mu bilo prisilno odvzeto. Razlogi sklepa sodišča prve stopnje, s katerimi se je sodišče druge stopnje strinjalo, vsebujejo tudi podrobnejše, na osebnost pravnega prednika predlagatelja nanašajoče se okoliščine, ki so (strah pred izgubo državne službe) tudi vplivale na odločitev.

Revizijsko sodišče torej ne sprejema revizijskih trditev, ki skušajo prikazati, da razlogi izpodbijanega sklepa ne konkretizirajo neposrednih ali posrednih pritiskov, zaradi katerih je tedanji lastnik zemljišč podpisal pogodbo o njihovi prodaji državi. Primerjava z sedanjim razlastitvenim postopkom (zaradi gradnje avtoceste ob letališču ... skozi Občino ...) ni primerna: udeleženci razlastitvenih postopkov so namreč sedaj enakopravni, zaradi enakosti pred zakonom pa za nearbitrarno pravo ni več podlage. Upoštevaje dejstva, ki so povzeta v razlogih izpodbijanega sklepa, je torej odločitev o tem, da je pravna podlaga za vrnitev spornih zemljišč zaradi okoliščin iz 5. člena ZDen, v celoti podana. Neutemeljeno revizijo je bilo tako treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Tožena stranka jih trpi sama, ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa do njih ni upravičena, ker z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi.