Spousal investment in property after divorce cannot alter equal 50/50 ownership shares without consent.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Vlaganje posameznega zakonca v nepremičnino brez soglasja drugega zakonca po razpadu zakonske skupnosti ne more vplivati na višino deležev. Tudi če se zaradi kasnejšega vlaganja poveča vrednost nepremičnine, tak zakonec nima stvarnopravnega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta deleža na skupnem premoženju pravdnih strank enaka, 50% : 50%. V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi. Tožnici je naložilo, da je dolžna plačati tožencu znesek 1.609.855 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov, navedenih v prvem odstavku 3. točke izreka sodbe ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo, kot tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi glede ugotovitve, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi poslovni prostor v Kopru (3. točka izreka). Zaradi umika nasprotne tožbe v delu, kot je to razvidno iz zadnjega odstavka točke 3 izreka sodbe, je postopek ustavilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta 3. Zoper zavrnilni del po nasprotni tožbi, ki se nanaša na ugotovitev, da tvori skupno premoženje tudi poslovni prostor in glede deleža pravdnih strank na stanovanju, vezano na lastna vlaganja po prenehanju zakonske zveze, je tožena stranka vložila revizijo iz "vseh razlogov" po 370. členu ZPP. Navaja, da bi moralo na podlagi prvega odstavka 214. in 285. člena ZPP že sodišče prve stopnje zahtevati listino o dražbi oziroma drug dokaz, ki bi utemeljil resničnost navedb tožnice, da je bil poslovni prostor prodan na dražbi. Protivi se tudi ugotovitvi enakega deleža zakoncev na skupnem stanovanju, saj je revident po prenehanju zakonske zveze stanovanje prenovil, kar ga je stalo 3.000.000 SIT. Meni, da bi moral njegov delež znašati 80%. Sklicuje se na 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice ter na 22. in 23. člen Ustave. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je delež pravdnih strank na skupnem stanovanju enak. Toženec zatrjuje, da bi moral njegov delež na stanovanju znašati 80%, saj je po prenehanju zakonske zveze v stanovanje vložil 3.000.000 nekdanjih SIT.

7. Skupno premoženje zakoncev se na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št.15/76 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št.16/2004 - ZZZDR) pridobiva z delom v času trajanja zakonske zveze. Po dolgoletni in ustaljeni sodni praksi je za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev v smislu navedene zakonske določbe pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze. Prav značilnosti dejanske zakonske skupnosti so bile razlog, zaradi katerega je zakon uredil poseben način pridobitve lastninske pravice, torej originaren način pridobitve skupne lastnine na tako pridobljenem premoženju. Če teh značilnosti ni, tak način pridobitve lastninske pravice (oziroma povečanje deleža na skupnem premoženju) ni mogoč. Skupno premoženje torej nastaja in se oblikuje v času trajanja dejanske zakonske skupnosti zakoncev, kasneje pa ne več. Iz pravkar navedenih razlogov izhaja kot edino logičen nadaljnji zaključek, da po dejanskem prenehanju zakonske skupnosti sprememba deležev na pridobljenem skupnem premoženju brez soglasja in dogovora zakoncev ni mogoča. Da bi takšno soglasje ali dogovor obstajal, toženec ni zatrjeval. Vlaganje posameznega zakonca v nepremičnino brez soglasja drugega zakonca po razpadu zakonske skupnosti ne more vplivati na višino deležev. Tudi če se zaradi kasnejšega vlaganja poveča vrednost nepremičnine, tak zakonec nima stvarnopravnega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil ob razpadu zakonske zveze predmet skupnega premoženja tudi poslovni prostor. Tožnica je na naroku 2.6.2004 povedala, da je bil poslovni prostor prodan na licitaciji zaradi poplačila dolga iz naslova poslovanja lokala. Toženec njene trditve ni prerekal, zahtevka iz tega naslova pa tudi ni preoblikoval. V reviziji navaja, da je smatral takšno navajanje tožnice za nedokazano in da bi moralo enako ugotoviti tudi sodišče. Revizija neutemeljeno navaja, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje obremenjeni s procesnimi kršitvami. Že to, da tej trditvi tožena stranka ni nikoli nasprotovala, po sistemu afirmativne litiskontestacije(1) pomeni, da gre za molče priznano dejstvo. Le če so zatrjevana dejstva sporna, se sodišče o njihovem obstoju prepriča na podlagi dokazov. Stranka se mora namreč obrazloženo izjaviti o tem, zakaj in ali sploh prereka navedbe nasprotne stranke in mora ob tem načeloma ponuditi lastno verzijo poteka spornega dogodka (primerjaj dr. Aleš Galič: Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, 2003). Toženec takšne procesne dolžnosti nedvomno ni izpolnil in so bila njegova prepričanja o dokazanosti tega, ali poslovni prostor spada v skupno premoženje zakoncev, zmotna. Svojega napačnega dojemanja zato ne more prevaliti na sodišče, saj so v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) stranke odgovorne za zbiranje procesnega gradiva. Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago (in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage).

9. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

---.---Op. št. (1): Slovenska teorija zagovarja v zvezi z dejstvi, ki se štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati, prav sistem afirmativne litiskontestacije. Glej: J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 357, čigar stališču se pridružuje L. Ude - Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 228, 229.