Supreme Court rejects appeal; statute of limitations for medical malpractice begins when treatment ends.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve zaradi nepravilnega zdravljenja začne teči od dneva, ko je bilo zdravljenje končano, če od tedaj dalje škoda ni več na stala (376. člen ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je od toženih strank uveljavljala plačilo odškodnine v znesku 5,300.000 SIT (sedaj 22.116,50 EUR). Škoda, ki je nastala tožnici, naj bi bila posledica zdravniške napake ob odstranitvi akutnega vnetja žolčnika ter posledičnega jemanja prevelike količine analgetikov, ki so ji povzročili rano na dvanajsterniku. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je s stališčem, po katerem je utemeljen ugovor zastaranja glede odškodninskega zahtevka iz naslova zdravniške napake, medtem ko ni dokazana odgovornost toženih strank zaradi škode v posledici jemanja velike količine analgetikov.

Tožeča stranka je vložila revizijo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklepanje, da je bilo tožničino zdravljenje končano dne 29.6.1995, je posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi nadaljnje sklepanje, da ni vzročne zveze med prvim operativnim posegom in med zatrjevanimi posledicami. Tožba, vložena dne 13.1.2000, je zato pravočasna. Vsebinsko neskladje izvedenskega mnenja primarija dr. Laha z izvedenskim mnenjem dr. C. in doc. dr. K. bi moralo biti zadosten razlog za postavitev tretjega izvedenca oziroma indic za to, da s strani sodišča postavljena izvedenca svojega dela nista opravila strokovno in nepristransko. S postavitvijo novega izvedenca bi tožnica lahko dokazala zdravniško napako oziroma odgovornost prve tožene stranke, s tem pa zatrjevano vzročno zvezo. Tako bi se pokazalo, da je tožba bila vložena še pred potekom zastaralnega roka. Škoda, ki se odraža v rani na dvanajsterniku, je posledica dolgotrajnega jemanja analgetikov zaradi bolečin. Te pa so nastopile zaradi neustreznega zdravljenja.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je povzela bistvene dejanske ugotovitve, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje, od teh pa sta odločilni dve: operacija žolčnika je bila tožnici opravljena dne 13.1.1995, dne 26.5.1995 pa je bil (v ponovnem posegu) tožnici v bolnici očiščen žolčevod, nakar je zdravljenje bilo v celoti zaključeno dne 29.6.1995. Od slednjega datuma dalje tožnici škoda (bolečine in težave zaradi operacije žolčnika in žolčevoda) ni več nastajala. Revizijsko sodišče se strinja s sklepanjem sodišč druge in prve stopnje, da je z navedenim dnem tožnici bila znana škoda, ki naj bi ji nastala zaradi nepravilnega zdravljenja. Od tedaj dalje je začel teči rok za uveljavljanje odškodninske terjatve za povzročeno škodo (376. člen ZOR). V navedeni zakonski določbi predpisani triletni zastaralni rok je torej potekel 29.6.1998, zaradi česar je dne 13.1.2000 vložena tožba iz tega naslova prepozna in jo - glede na postavljeni ugovor zastaranja - zadevajo materialnopravne posledice, nastale zaradi zastaranja terjatve. Tožbeni zahtevek je v tem obsegu pravilno zavrnjen.

Ni jasno, kaj skuša doseči revizija s trditvami, da bi morebitno tretje izvedensko mnenje ustvarilo podlago za ugotavljanje, da je dne 13.1.2000 vložena tožba še vedno pravočasna. Kakršnokoli izvedensko mnenje, tudi tako, ki bi morda potrjevalo tožbeno stališče, da bi ob operaciji žolčnika dne 13.1.1995 moral biti očiščen tudi žolčevod, bi torej ne moglo vplivati na neizpodbitno, tudi s strani tožeče stranke neprerekano ugotovitev, da je zdravljenje v posledici odstranitve žolčnika in čiščenja žolčevoda bilo zaključeno dne 29.6.1995. V tem okviru revizija tudi brez vsake podlage izpodbijani sodbi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi - čeprav iz revizijske trditvene podlage to ni jasno razvidno - bila v tem, da naj bi razlogi izpodbijane sodbe bili v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

V ostalem pa dejanske ugotovitve sicer omogočajo sklepanje, da je tožnica zaradi velike količine zaužitih analgetikov (Ketonala) utrpela rano na dvanajsterniku. Zdravilo proti bolečinam je jemala zaradi komplikacij po prvi operaciji dne 13.1.1995, ko je prisotnost žolčnega kamna v žolčevodu povzročala bolečine in težave. Odgovornost toženega Kliničnega centra bi bila za to obliko škode podana, če bi tožnica tablete proti bolečinam jemala po navodilih zdravnika, ki je opravil operacijo. Vendar pa je sprejeta dokazna ocena, da po odpustu iz bolnice dne 20.1.1995 tožnici operater dr. N. ni predpisal tablet Ketonala. Sodišči druge in prve stopnje sta sprejeli stališče, ki spada v okvir dejanskih ugotovitev in po katerem je tožnica Ketonal "uživala, ne da bi se pred tem o tem posvetovala bodisi z lečečo zdravnico, bodisi z operaterjem, torej brez ustreznega zdravniškega napotila zdravnika prve tožene stranke". Za krivdno odgovornost toženega Kliničnega centra v navedenem obsegu ne obstoji ustrezna dejanska podlaga, kar posledično pomeni, da uporaba določbe 154. člena ZOR o odškodninski odgovornosti utemeljuje zavrnitev tudi tega dela tožbenega zahtevka.

Neutemeljeno revizijo je bilo po povedanem treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.