Supreme Court dismisses appeal against interest rate ruling as it only concerns a partial, non-final decision.

Revizija se zavrže.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

[JEDRO]

Revizija, ki izpodbija le odločitev o obrestih, ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo ter toženo stranko zavezalo k plačilu 2.500.000 SIT z obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov. Za čas od 23.9.1995 do 12.6.2000 je tožeči stranki priznalo obresti z obrestno mero, kot jih plačuje Banka Koper d.d. za hranilne vloge na vpogled.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo ter odločitev o višini obresti od posameznih zneskov glavnice tudi za čas do 12.6.2002 spremenilo tako, da tožena stranka dolguje obresti po dogovorjeni obrestni meri pogodbenih obresti T + 16% realni letni obrestni meri.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Revizija je bila dostavljena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizijo je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP)Ć. S sodbo sodišča druge stopnje, ki je odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del obrestnega zahtevka, je bilo odločeno le o obrestni meri, po kateri se v spornem obdobju od 23.9.1995 do 12.6.2000 obrestuje glavnični dolg. Sodba sodišča prve stopnje je bila v tem delu spremenjena: namesto obresti, kakor jih obračunava Banka Koper d.d. za hranilne vloge, dolgujeta po odločitvi izpodbijane sodbe toženca obresti po dogovorjeni meri pogodbenih obresti T + 16% realni letni obrestni meri. Tožena stranka se, kot rečeno, proti sodbi sodišča prve stopnje ni pritožila in tako odločitev o glavnem zahtevku tudi ni bila predmet presoje pritožbenega sodišča in tako ne more biti niti predmet revizijskega preizkusa.

Ker je revizijo dovoljeno vložiti le pod pogojem, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4172,93 EUR, v skladu s 39. členom ZPP pa se kot vrednost spornega predmeta vzame le vrednost glavnega zahtevka (obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, razen če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek), revizija v obravnavani zadevi ni dovoljena.

Nedovoljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Ker revizija v obravnavani zadevi ni bila dovoljena, tudi vsebinski odgovor nanjo za pravdo ni bil potreben. Stroškov zanj zato revizijsko sodišče tožeči stranki ni priznalo (merilo iz prvega odstavka 155. člena ZPP).