Appeal dismissed; expert report obtained by party alone counts as statement, not evidence, under ZPP. Parties bear burden of proof.

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh toženki povrniti 349,35 EUR stroškov revizijskega postopka.

[JEDRO]

Po ustaljeni sodni praksi se izvedensko mnenje, ki ga ena od pravdnih strank sama pridobi pred pravdo, lahko upošteva le kot navedbe stranke, ne pa kot dokaz.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnik je s tožbo zahteval, naj sodišče ugotovi, da posamezne premične stvari predstavljajo njuno skupno premoženje in da njegov delež na tem premoženju znaša 75 %; hkrati je zahteval, da mu mora toženka plačati 1.800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2001 dalje, kar je utemeljil s trditvijo, da toliko znaša njegov vložek v adaptacijo toženkinega stanovanja. Samo odločitev o denarnem zahtevku, ki ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, drugostopenjsko pa je takšno sodbo potrdilo, je predmet revizijskega preizkusa.

2. V prejšnjem odstavku naveden del sodbe pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo "iz vseh revizijskih razlogov" ter predlaga njeno spremembo tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v tem obsegu prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je toženka vlaganja v svoje stanovanje priznala, vendar je trdila, da je tožniku zanje plačala. Plačilo je dokazovala z neverodostojnim računom. Obseg in ceno investicij bi moral dokazati tožnik in je to tudi storil, saj je predložil popis del in cenitev cenilca M. ter ponudil svojo izpoved in izpoved priče P. Ker toženka cenitve cenilca M. ni sprejela, je prvostopenjsko sodišče menilo, da bi moral vrednost investicije oceniti sodni izvedenec, kar ni v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik je cenitev sodnega izvedenca predložil. Bila je sicer napravljena pred pravdo, vendar gre ne glede na to za listino, ki predstavlja dokaz; je listina, ki jo je izdelal strokovnjak in dokazuje, kaj je ta strokovnjak ugotovil. Zato bi moralo sodišče to listino oceniti kot vsak drug dokaz. To izhaja iz določb 7. in 212. člena ZPP. Ker je dokazno breme neverodostojnosti cenitve izvedenca M. nosila toženka, je zgrešeno stališče sodišča, da bi moral tožnik z novim izvedencem ponovno dokazovati, kar je enkrat že dokazal. Kršena je bila določba 212. člena ZPP, kar predstavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Napačno je tudi stališče sodišča, da bi moral tožnik sam preskrbeti video posnetek, saj v tem ni uspel in je zato že v tožbi predlagal, naj ga pribavi sodišče, ki ima za to podlago v določbi 228. člena ZPP.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času trajanja zakonske zveze prispeval k obnovi toženkinega stanovanja (tako, da je nekatera dela financiral, nekatera pa je opravil osebno), ni pa dokazal obsega in vrednosti vlaganj. Ti relevantni dejstvi je tožnik dokazoval s pred pravdo pridobljenim cenilnim zapisnikom sodnega izvedenca V. M., ki mu je toženka nasprotovala, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko se nanj ni oprlo. Po ustaljeni sodni praksi (ki po v nadaljevanju povedanem ni taka, kot trdi tožnik v reviziji) se izvedensko mnenje, ki ga ena od pravdnih strank sama pridobi pred pravdo, lahko upošteva le kot navedbe stranke, ne pa kot dokaz. ZPP v 212. členu določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ta določba uzakonja čisto razpravno načelo v postopku in razporeja trditveno in dokazno breme med pravdni stranki. Je na pravdni stranki naslovljen procesni odraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena in je bila v konkretnem primeru, ko sta nižji sodišči šteli, da bi moral trditve o obsegu in vrednosti svojih vlaganj v toženkino stanovanje dokazati (o vrednosti po potrebi tudi z izvedencem, postavljenim v postopku) tožnik, uporabljena pravilno. Šele, če bi tožnik v tem uspel, bi nastopila situacija, ko bi morala toženka dokazovati nasprotno.

5. O denarnem zahtevku ni mogoče odločiti, če ni ugotovljena višina terjatve. V obravnavani zadevi gre za prav takšen primer. Zato niti ni bistveno, ali so bili kršeni procesni predpisi s tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pribaviti od T. K. posnetek oddaje ... in ko drugostopenjsko sodišče tega ni sankcioniralo. Ne glede na navedeno revizijsko sodišče pripominja, da mora stranka (v konkretnem primeru tožnik) navesti in dokazati dejstva, ki utemeljujejo edicijski zahtevek, to je, da ima druga oseba listino v posesti in da jo je dolžna predložiti (prvi odstavek 228. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik tej zahtevi ni zadostil in je bil njegov edicijski zahtevek nesklepčen.

6. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

7. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odmerjene skladno z Odvetniško tarifo in taksno tarifo Zakona o sodnih taksah.