Supreme Court dismisses appeal; court bound by final administrative decision on nationalization of foreign property.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

V bivši coni B STO je prišlo do nacionalizacije nepremičnin, na katerih so imeli lastninsko pravico tuji državljani, dne 8.10.1972, ko je tudi na tem območju začel veljati 7.a člen ZNZGP. Čeprav je nacionalizacija originaren način pridobitve lastninske pravice države, oziroma državne lastnine, je bilo treba to ugotavljati za vsak posamezen primer posebej, in sicer v upravnem postopku. Z odločbo o nacionalizaciji je bilo tako ugotovljeno, da so nepremičnine 8.10.1972 prešle v državno last, in na to pravnomočno upravno odločbo je sodišče vezano.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožnik lastnik parcel, ki so vpisane v 1., 2., 3. in 7. zemljiškoknjižnem telesu vl. št. 472 k.o... ter da mora tožena stranka tožniku izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižil kot lastnik. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 110.000 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so sporne nepremičnine sicer prišle v državno lastnino že na podlagi samega zakona, da pa je bil prehod lastnine zemljiškoknjižno izveden (še)le, če so bile v upravnem postopku ugotovljene predpostavke za nacionalizacijo po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48 - v nadaljevanju ZNZGP). V takem primeru je bila nepremičnina nacionalizirana z dnem uveljavitve omenjenega zakona. V obravnavanem primeru, ko je šlo za nepremičnine na območju bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, se je to zgodilo 8.10.1972, ko je tudi na tem območju stopil v veljavo 7.a člen ZNZGP.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Revizija je v pretežnem delu dobeseden prepis pritožbenih navedb, nov je le očitek, da je pritožbeno sodišče leta 1993 v sodbi Cp 676/93 z dne 6.10.1993 navedlo, da do nacionalizacije ni prišlo. Revident pritožbenemu sodišču očita, da je sodba nejasna ter da so razlogi v nasprotju z določbo 1. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Po njegovem se sicer zakon lahko konkretizira z upravno odločbo, vendar to še ne pomeni, da sodišče ne more presojati, ali je bila posamezna konkretizacija zakona pravilna. Revident pritožbenemu sodišču očita, da ni navedlo, kateri predpis je upravni organ pooblastil ugotavljati, ali je prišlo do nacionalizacije po ZNZGP.

Tožnik je vložil še dopolnitev revizije. Ker pa je to storil šele 2.3.2007, torej po izteku 30-dnevnega revizijskega roka (izpodbijana sodba je bila tožnikovemu odvetniku vročena 5. aprila 2005), revizijsko sodišče dopolnitve ni upoštevalo.

Revizija ni utemeljena.

Revidentu, ki je v pretežnem delu revizije dobesedno ponovil obrazložitev svoje pritožbe, je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče lahko zato le ponovi razloge, ki so navedeni že v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Njihovo bistvo je mogoče strniti v naslednje (navedeno tudi v sodbah tega sodišča v izrazito podobnih primerih - npr. II Ips 634/2000 in II Ips 537/2001 z dne 17.10.2001, II Ips 212/2004 z dne 15.9.2005, II Ips 402/2004 z dne 15.12.2005): V bivši coni B Svobodnega tržaškega ozemlja je prišlo do nacionalizacije nepremičnin, na katerih so imeli lastninsko pravico tuji državljani dne 8.10.1972, ko je tudi na tem območju začel veljati 7.a člen ZNZGP (gl. o tem stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-195/93, izčrpno tudi sodba VS RS, II Ips 634/2000 in II Ips 537/2001 z dne 17.10.2001). Čeprav je nacionalizacija originaren način pridobitve lastninske pravice države oziroma državne lastnine, je bilo treba to ugotavljati za vsak posamezen primer posebej, in sicer v upravnem postopku (prim. Navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov - Uradni list FLRJ, št. 53/48). Z odločbo o nacionalizaciji je bilo tako ugotovljeno, da so nepremičnine 8.10.1972 prešle v državno last (ugotovitvena odločba o nacionalizaciji je bila nujna tudi zaradi vpisa v zemljiško knjigo - prim. točke b, c in d 1. odstavka paragrafa 40 Zakona o zemljiških knjigah, Sl. n. št. 146-LIII/307 z dne 8.5.1930, ki se je takrat uporabljal kot pravno pravilo). Na to pravnomočno upravno odločbo (ki jo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom - četrti odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list RS, št. 80/99 in nasl.) je sodišče vezano (prim. 13. člen ZPP) in zato ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo pravo pravilno uporabljeno.

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).