Court dismisses appeal allowing evidence obtained by order of court to be used as proof.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v odločitvi pod I. in III. točko njenega izreka se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje o za odločanje še odprtem delu tožnikovega zahtevka.

[JEDRO]

Po naročilu tožene stranke pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje, ki ga je tožena stranka ves čas postopka (obrazloženo) odklanjala, nima neposredne dokazne vrednosti in nanj ni mogoče opreti odločitve o tožbenem zahtevku.

[OBRAZLOŽITEV]

Po napotitvi tožnika na pravdo v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu pravdnih strank K. H., umrlem 29.10.1997, je sodišče prve stopnje v tem pravdnem postopku s sodbo ugotovilo, da je tožnik nerazdelni solastnik v izreku sodbe natančneje opredeljene stanovanjske hiše do ene tretjine in da ta del ne spada v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank (I. točka izreka), toženki pa naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 695.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2003 dalje do plačila (III. točka izreka). S tako odločitvijo sodišča je bilo zahtevku tožnika praktično v celoti ugodeno, saj se zavrnilni del prvostopenjske sodbe (II. točka izreka) nanaša le na zahtevek v delu za izstavitev listine za vknjižbo tožnikove solastninske pravice v enakem obsegu, za uveljavljanje katerega je sodišče tožniku odreklo pravni interes. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbe 32. člena Zakona o dedovanju, upoštevaje pri tem tožnikov prispevek v denarju in z delom h gradnji prizidka k stari hiši, ki je potekala od leta 1974 do 1978 (tedaj še v solasti obeh staršev pravdnih strank po enakih deležih), ter prispevek k prenovi starega dela hiše, ki je potekala v letih od 1994 do približno 1998, ko je bil že izključni lastnik celotne hiše oče pravdnih strank (na podlagi dedovanja po leta 1984 umrli materi pravdnih strank in po odstopu njunih dednih deležev očetu).

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, sklicujoč se v njej na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. V reviziji pretežno ponavlja že v pritožbi ponudene svoje poglede na potek in način adaptacije stanovanjske hiše, sicer pa graja dokazno oceno in v pravnomočni sodbi po mnenju toženke neustrezno (precenjeno) ovrednoten prispevek tožnika - zlasti v prvi fazi adaptacije glede na tožnikovo mladost, njegovo tedanjo prvo zaposlitev po zaključku osnovne šole in med trajanjem gradnje prebit čas na služenju vojaškega roka. V reviziji pa med drugim ponovi že v pritožbi uveljavljan očitek, da se je sodišče prve stopnje "pri svojih zaključkih orientiralo na cenilno poročilo sodnega cenilca A. B., ki je bil angažiran in plačan privatno s strani tožnika" in na kar "kaže tudi narejeno cenilno poročilo, kjer je določil vrednost vlaganj na 6.210.464 SIT, sedanjo vrednost stare hiše, nove hiše in zemljišča na 9.482.862 SIT, čeprav je dejanska vrednost te nepremičnine 40.000.000 SIT". Ne soglaša z drugostopenjsko oceno pritožbenih očitkov toženke kot pavšalnih in meni, da je nepravilnosti mogoče odpraviti le s postavitvijo sodnih izvedencev. Končno še v reviziji ponovno opozarja na zapuščinski postopek po materi pravdnih strank, v katerem sta se slednji odrekli dednemu deležu po njej v korist očeta; če se je gradnja prizidka končala leta 1978, mati pa je umrla leta 1984, je njen delež pri gradnji prešel na očeta in so zato zaključki sodišč prve in druge stopnje glede "posebnega" deleža tožnika po mnenju toženke brez pravne podlage. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj (v izpodbijanem delu) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljuje toženka (poleg sklicevanja na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) tudi z očitkom, da je izpodbijana pravnomočna odločitev oprta na cenilno poročilo sodnega cenilca A. B., ki ga je pred pravdo zasebno angažiral in plačal tožnik. Problematičnost revizijsko zatrjevanega izvora oziroma porekla cenilnega poročila pred pravdo po tožniku angažiranega sodnega cenilca sta očitno uvideli tudi sodišči prve in druge stopnje spričo njunih razlogov o tem v sodbah obeh sodišč, pri čemer je bistvenega pomena okoliščina, da je toženka že v odgovoru na tožbo (in nato ves čas v nadaljevanju postopka) tako zasebno mnenje izrecno in obrazloženo odklanjala; to pomeni, da spričo stroge formaliziranosti izvedbe dokazovanja z izvedenci (243. - 256. člen ZPP) v tem postopku ni imelo neposredne dokazne vrednosti, da je bilo upoštevno le kot del strankinih navedb in da nanj ni bilo mogoče opreti odločitve. Tako bi se namreč obšla stroga pravila o dokazovanju z izvedenci, s katerimi je zaradi specifične narave tega dokaznega sredstva, vloge v dokaznem postopku in vpliva, ki ga ima na končno odločitev, zagotovljena nepristranskost izvedenca in kontradiktornost izvajanja tega dokaza (glej J. Zobec: Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 492).

Tako preostane za presojo v zvezi z uveljavljanim očitkom procesnopravne narave odprto še vprašanje, ali je izpodbijana pravnomočna odločitev oprta (tudi) na "dokaz", ki v pravkar obrazloženem pomenu nima te lastnosti. Sodišče prve stopnje, ki je dokazovanje s spornim cenitvenim poročilom dopustilo, je sicer v obrazložitvi na 4. strani svoje sodbe navedlo, da je "upoštevalo toženkino zavračanje le-tega"; vendar je to v opreki z razlogi takoj v nadaljevanju, da ga je "uporabilo zgolj glede objektivnih ugotovitev, ki jih to poročilo vsebuje (opis hiše pred gradbenimi posegi in po le-teh, površine in obseg ter izračun vrednosti adaptacije in dozidave hiše)". Sodišče druge stopnje pa je ob zaključku predzadnjega odstavka na 4. strani svoje sodbe toženkin pritožbeni "očitek na račun izvedeniškega mnenja" ocenilo kot nekorekten, čemur sledi prepis opredelitve obsega upoštevanja spornega mnenja iz prvostopenjske sodbe. Glede na tako obrazloženo opredelitev obsega, v katerem sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali v dokazne namene procesno nekorektno pridobljeno cenitveno mnenje, ne more biti nobenega dvoma o oprtosti izpodbijane pravnomočne odločitve (tudi) na to mnenje. Obseg, v katerem sta ga sodišči po razlogih v njunih sodbah upoštevali, se dodobra prekriva z dokazno temo, ki bi jo izvedencu določilo sodišče v primeru izvedbe tega dokaza. Sicer pa je pravnomočna odločitev (očitno, čeprav ne izrečno) matematična izpeljava cenitve v spornem "izvedenskem mnenju", po kateri je vrednost celotne adaptirane hiše ocenjena na 9.482.862 SIT, od te pa je vrednost adaptacij in dozidave ocenjena na 6.210.464 SIT - kar privede ob približno enako ovrednotenih prispevkih tožnika in njegovega očeta k adaptaciji do ene tretjine tožniku priznane solastnine na sedanji stanovanjski hiši. Za morebitno drugačno metodo ugotovitve obsega tožniku prisojene solastninske pravice na sedanji stanovanjski hiši prav v deležu do ene tretjine ni namreč v obrazložitvah sodb sodišč prve in druge stopnje nobenih trdnih in preverljivo prepoznavnih oprijemališč.

Spričo bistvene procesnopravne kršitve z obrazloženo možnostjo njenega vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje in perpetuirane v postopku na drugi stopnji, je podan vsebinsko uveljavljan revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. To pa je na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena ZPP narekovalo razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo mogoče ugotovljeno procesno kršitev odpraviti. Zato se revizijsko sodišče tudi ni moglo spuščati v presojo za ta postopek še značilnih pretežno materialnopravnih vprašanj, da premoženje zapustnika obsega še druge nepremičnine (kmetijske površine) in da tožnik (na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju ?) ne izločuje alikvotnega deleža na celotni zapuščini temveč z omejitvijo uveljavljanega solastninskega deleža le na stanovanjski hiši, prav tako pa ni presojalo revizijskih trditev o enakih solastniških deležih še obeh staršev pravdnih strank na stanovanjski hiši v času gradnje prizidka v letih od 1974 do 1978 in posledično o učinkih pravnomočnosti zapuščinskega postopka po leta 1984 umrli materi pravdnih strank.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.