Supreme Court allows partial appeal regarding loan repayment, remanding case to lower court for new trial.

Reviziji se v delu, ki se nanaša na plačilo 14.060,52 EUR s pripadki, ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v tem obsegu razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Zakon o pravdnem postopku glede dejstev in dokazov uveljavlja razpravno načelo. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče praviloma dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. To pa ne pomeni, da bi moral določena dejstva navajati ravno tožnik ali toženec. Dejanska substanca, ki jo predložita pravdni stranki, je celota, zato lahko sodišče ugodi tožbenemu zahtevku ne samo na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik, ampak tudi na podlagi dejstev, ki jih je navedel toženec.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev posojilne pogodbe z dne 15.6.1994 in plačilo tolarske protivrednosti 27.500 (sedaj 14.060,52 EUR) DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 15.6.1994 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1994 do plačila. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je posojilna pogodba z dne 15.6.1994 razdrta, in plačilo tolarske protivrednosti 27.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 15.6.1994 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1994 do plačila. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 20.384,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2003 do plačila. Na podlagi ugotovitve, da je bilo posojilo med pravdnima strankama le navidezno, saj je šlo v resnici za prodajno razmerje, je napravilo sklep, da tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve posojila.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje in poudarilo, da je bilo sodišče pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Meni, da je v postopku dokazala, da je pogodba o posojilu z dne 15.6.1994 navidezna. Sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni moglo ugoditi, saj je ta zahtevala vračilo posojila, ki pa ni bilo nikdar dano.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je pravna prednica tožnice 9.1.1995 s tožencema sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bilo stanovanje v Piranu; 15.6.1994 posojilno pogodbo, s katero je bilo dogovorjeno posojilo 32.000 DEM; 15.3.1994 pa posojilno pogodbo, s katero je bilo dogovorjeno posojilo 3.000 DEM. Ocenili sta, da izjavljena pravnoposlovna volja pogodbenih strank v posojilnih pogodbah ni ustrezala njihovi pravi volji, saj je šlo za navidezni pogodbi, ki sta prikrivali prodajno pogodbo oziroma pravo ceno za prodano stanovanje.

Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, ur. p. b., ZPP) glede dejstev in dokazov uveljavlja razpravno načelo. Stranki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP). Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče praviloma dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Tako na primer tožeča stranka nosi odgovornost za tožbeno naracijo (prvi odstavek 180. člena ZPP), obe stranki pa sta dolžni pravočasno navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njunih predlogov (primerjaj z 286. členom ZPP). Citirane določbe pa ne pomenijo, da bi moral določena dejstva navajati ravno tožnik ali toženec. Dejanska substanca, ki jo predložita pravdni stranki, je celota, zato lahko sodišče ugodi tožbenemu zahtevku ne samo na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik, ampak tudi na podlagi dejstev, ki jih je navedel toženec. Sodišče si ustvari svoje prepričanje o resničnosti ali neresničnosti dejstev na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Uspeh ali podatek postopka pa je vse, kar so stranke navedle, ne glede na to, katera stranka je zatrjevala neko dejstvo.1 V obravnavani zadevi je tožeča stranka v vlogi z dne 19.6.2001 navedla, da je tožničina mati tožencema posodila 32.000 DEM, pogodbene stranke pa so se dogovorile za obročno vračilo posojila v mesečnih obrokih po 500 DEM od 1.3.1998 dalje. Tožena stranka je na naroku 14.2.2003 navedla:– da so pogodbene stranke sklenile en sam pravni posel, in sicer prodajno pogodbo za stanovanje v Piranu; – pravni posel se je realiziral s tremi pogodbami (z dne 15.3.1994, 15.6.1994 in 9.1.1995); – tako so ravnale, ker so želele prikriti pravo ceno za stanovanje, ki je znašala 65.000 DEM, in obiti kongentno določbo s področja stanovanjske zakonodaje.

Pokaže se, da ne samo, da je tožena stranka dogajanje med pogodbenimi strankami označila s pravnim pojmom prodaje, ampak je celoten kompleks dejstev razčlenila na posamična dejstva. Naveden je bil popoln substrat dejstev, ki je potreben za nastanek z (denarnim) tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Še več, tožena stranka sploh ne zanika, da tožeči stranki še dolguje del kupnine. Sodišči nižjih stopenj bi morali po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevano dejansko podlago izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ker zaradi napačne interpretacije vsebine razpravnega načela nista ugotavljali, ali zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu pravne norme, ki ureja prodajno pogodbo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP.

Vrhovno sodišče je v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek, ugodilo reviziji, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker posledica navideznosti pogodb ni njihova relativna neveljavnost (primerjaj s prvim odstavkom 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) in je odločitev glede razveljavitve oziroma ugotovitve o razdrtju posojilne pogodbe pravilna, je revizijo v tem delu zavrnilo (prvi odstavek 379. in 378. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preizkusiti utemeljenost denarnega tožbenega zahtevka z vidika prodajne pogodbe.

Stroškovni izrek temelji na določbi tretjega v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj z J. Juhart, Zbiranje pravdnega gradiva, Pravnik 5-8/57, stran 209.