Insurance claim dismissed; statutory limitation period applies to insurance premiums, not criminal damage compensation.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Za zastaranje zavarovalnine ne pride v poštev uporaba določb iz 377. člena ZOR o daljšem zastaralnem roku odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem.

Odklanjanje policije potrditi prijavo škodnega primera ni nepremagljiva ovira v smislu 383. člena ZOR, zaradi katere tožnik ne bi mogel vložiti tožbe. Če ni bilo nepremagljive ovire, tudi ni mogoče govoriti o učinkih zadržanja na zastaranje, saj do zadržanja sploh ni prišlo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine, ker je presodilo, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Vztraja pri stališču, da je tožbo 9.4.1999 vložil pred iztekom daljšega zastaralnega roka iz 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Tudi v pritožbi se je skliceval na 377. in 384. člen ZOR ter na Cigojev komentar, vendar je pritožbeno sodišče soglašalo z zaključki prvostopenjskega sodišča. Zato je zavrnitev tožnikove pritožbe materialnopravno zmotna.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki ni vložila revizijskega odgovora (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči sta ugotovili, da sta pravdni stranki 28.2.1994 sklenili zavarovalno pogodbo za premoženjsko zavarovanje tožnikovega gostinskega lokala, ki je zajemalo tudi zavarovanje za vlomne tatvine. V času od 13.4. do 14.4.1994 je neznani storilec vlomil v lokal in odnesel več predmetov. Zato je tožnik od toženke s tožbo, ki jo je vložil 9.4.1999, zahteval plačilo zavarovalnine. V tožbi je še pojasnil, da je takoj prijavil vlom, vendar so mu na policiji obrazec prijave škodnega primera potrdili šele 5.11.1998, ker so sumili, da naj bi šlo za fingirano kaznivo dejanje vlomne tatvine.

Na povzeti dejanski podlagi temelji presoja obeh sodišč, da je v času vložitve tožbe 9.4.1999 tožnikova terjatev iz zavarovalne pogodbe že zastarala, saj je že potekel triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 380. člena ZOR, uporaba določb 377. člena ZOR in 384. člena ZOR pa v tej zadevi ne pride v poštev.

Revizijsko sodišče se strinja s tako materialnopravno presojo. Tožnikova terjatev iz zavarovalne pogodbe z dne 28.2.1994 je nastala z vlomno tatvino v aprilu 1994, zastaralni rok je začel teči 1.1.1995 in je iztekel 31.12.1997, torej več kot leto dni pred vložitvijo tožbe. Tožnik zmotno meni, da pride v njegovem primeru v poštev uporaba daljšega zastaralnega roka iz 377. člena ZOR, ker da gre za odškodninsko terjatev, povzročeno s kaznivim dejanjem. Narava njegove terjatve proti toženki ne temelji na neposlovnem odškodninskem razmerju, pač na sklenjeni zavarovalni pogodbi, s katero je tožnik zavaroval svoje premoženje za več rizikov, med njimi tudi za vlomno tatvino. Pri takem zavarovanju ne gre za neposlovno razmerje oškodovanca do zavarovalnice, ki je z drugim skleniteljem zavarovanja sklenila npr. pogodbo o obveznem zavarovanju odgovornosti, oškodovanca pa zakon upravičuje k direktni tožbi (376., 377. in 941. člen ZOR), pač pa za pogodbeno razmerje med samim "oškodovancem" oziroma skleniteljem zavarovanja in zavarovalnico kot strankama zavarovalne pogodbe, s katero je sklenitelj zavarovanja zavaroval svoj materialni interes za določene rizike in za določeno zavarovalno vsoto (924. člen ZOR). Gre torej za pogodbeno določeno terjatev in njeno pravilno poimenovanje se ne glasi odškodnina, pač pa zavarovalnina. Tako je tudi tožnik sam v tožbenem zahtevku poimenoval vtoževano terjatev. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je novi Obligacijski zakonik pri uporabi točnih izrazov doslednejši od ZOR. Tako je tudi v 949. členu, ki je sicer vsebinsko enak 925. členu ZOR, v vseh odstavkih izraz odškodnina nadomestil z izrazom zavarovalnina.

Zastaranje terjatev iz samih zavarovalnih pogodb je zakonodajalec uredil posebej v 380. členu ZOR in se ta ureditev razlikuje od ureditve zastaranja odškodninskih terjatev ne samo glede dolžine posameznih zastaralnih rokov, pač pa tudi glede začetka teka zastaralnih rokov (primerjaj prve tri odstavke 380. člena ZOR). Gre torej za specialno ureditev, ki je ni mogoče razširjati na način, kot ga skuša uveljaviti tožnik. Če bi namreč zakonodajalec želel izenačiti ureditev zastaranja odškodninskih terjatev in zastaranja zavarovalnin, ne bi ene vrste teh terjatev posebej in drugače uredil. Ali še malo drugače: za zastaranje zavarovalnine ne pride v poštev uporaba določb iz 377. člena ZOR o daljšem zastaralnem roku odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem.

V tej zadevi tudi ne pride v poštev uporaba 384. člena ZOR o učinkih zadržanja na zastaranje oziroma točneje določbe 383. člena ZOR (na katero se neobrazloženo sklicuje revizija in pri tem očitno pomotoma navede ZPP namesto ZOR). Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, da odklanjanje policije potrditi prijavo škodnega primera ni nepremagljiva ovira v smislu 383. člena ZOR, zaradi katere tožnik ne bi mogel vložiti tožbe. Če ni bilo nepremagljive ovire, tudi ni mogoče govoriti o učinkih zadržanja na zastaranje, saj do zadržanja sploh ni prišlo. Tožnikovo revizijsko nekonkretizirano sklicevanje na Cigojev komentar ne terja posebnega odgovora. Zato revizijsko sodišče samo pripominja, da tudi pritožbene trditve v tem delu tega niso zahtevale, saj v pritožbi zatrjevane vsebine komentarja ni niti pri 383. niti pri 384. členu ZOR.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo. Tožnik revizijskih stroškov ni priglasil.