Freight forwarder's claim for customs duty reimbursement dismissed due to statute of limitations starting at debt maturity.

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 1. alineji 1. točke izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in glede zneska 8.037.792 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2001 potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Špediter lahko zahteva plačilo provizije (plačilo provizije torej dospe), ko izpolni svoje obveznosti iz špedicijske pogodbe (840. člen ZOR). Drugače je pri povrnitvi potrebnih stroškov: špediter njihovo plačilo lahko zahteva takoj (drugi odstavek 841. člena ZOR). Zakonska norma, ki v tem primeru ne odstopa od splošne ureditve dospelosti obveznosti iz 314. člena ZOR, torej glede povračila stroškov špediterju določa, da dospejo takoj, ko nastanejo. Čeprav je špediter, ki sklepa posle v svojem imenu na račun naročitelja, nasproti tretjim osebam sam zavezan za plačilo obveznosti, ni dolžan kreditirati naročitelja. Ni dvoma, da je špediterjeva carinska obveznost v konkretnem primeru nastala in s tem dospela vsaj 28.6.1997, ko je postala izvršljiva odločba carinskega organa z dne 21.11.1995. Začetka zastaranja ni mogoče vezati na datum dejanskega plačila carine s strani tožeče stranke, saj bi bilo to v nasprotju z dispozitivnim pravilom iz drugega odstavka 841. člena ZOR o dospelosti obveznosti naročitelja za povračilo stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 18.163.082 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2001 do plačila. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 810.816 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2003 do plačila. Ocenilo je, da je terjatev tožeče stranke glede na triletni zastaralni rok in datum vložitve tožbe 21.3.2003 zastarala, saj je zastaranje pričelo teči 28.6.1997, ko je postala izvršljiva odločba Carinske uprave RS.

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 8.037.792 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2001, glede zneska 10.125.291 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2001 in glede odločitve o pravdnih stroških pa je sodbo sodišče prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da je zastaranje pričelo teči šele v trenutku, ko je tožeča stranka poravnala sporni znesek. Kar zadeva znesek 10.125.291 SIT, ki predstavlja zamudne obresti od glavnice o 8.037.792 SIT, pa je štelo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o potrebnosti teh stroškov.

Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Stališče, da je pričel zastaralni rok teči šele 13.3.2001, ko je tožeča stranka plačala carino, je napačno. Špediter je dolžan v skladu s prvim odstavkom 838. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl, ZOR) dati naročitelju račun, ki ga je ta dolžan plačati (841. člen ZOR). V razmerju do carinskih organov je zavezana stranka špediter, pravno razmerje med špediterjem in uvoznikom pa se presoja po določilih špedicijske pogodbe. Ne gre torej za regresni zahtevek, ampak za samostojni zahtevek špediterja, da naročitelj plača carinske dajatve, če so nastale oziroma so znane, celo v primeru, če špediter dejansko še ni ničesar plačal iz tega naslova. Carinski organ je zaračunal carinske dajatve pravnemu predniku tožeče stranke za odločbo z dne 21.11.1995, za ta znesek pa je ta 9.1.1996 izstavil račun pravnemu predniku tožeče stranke. 13.3.2001 je datum, ko je bil po več let trajajočem odmernem in izvršilnem postopku plačan znesek 18.163.195,15 SIT. Tožeča stranka ni bila edini ustanovitelj podjetja I. d.o.o., saj so bili ustanovitelji še štiri fizične osebe. Aktivno legitimirani za tožbo bi bili le vsi aktivni družbeniki skupaj.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Okoliščine, ki tvorijo dejanski stan, ki utemeljuje razloge v prid izpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke, so naslednje:

– podjetji I. d.o.o. in L. d.o.o. sta se 4.12.1992 s pogodbo dogovorili, da bo pravni prednik tožeče stranke (v nadaljevanju špediter) izpeljal prevoz ustrezne tiskarske opreme in opravil uvoz z vsemi potrebnimi carinskimi formalnostmi, pravni prednik tožene stranke (v nadaljevanju naročitelj) pa bo za opravljeno storitev plačal 100.000 ATS; – naročitelj je stroj prejel v decembru 1992;– pristojni carinski organ je začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti in 21.11.1995 izdal odločbo, s katero je špediterju - uvozniku naložil plačilo carine v višini 8.037.792,00 SIT; – odločba je postala izvršljiva 28.6.1997;– tožeča stranka je dolg pravnega prednika skupaj z zakonskimi obrestmi od dneva izvršljivosti odločbe v višini 18.163.195,15 SIT poravnala 13.3.2001.

Opisani dejanski stan ustreza tipičnemu izpolnitvenemu ravnanju, značilnemu za špedicijsko pogodbo (828. - 846. člen ZOR). Na revizijski stopnji je v tej fazi postopka (glede na razveljavljeno odločitev o plačilu 10.125.291 SIT) aktualno pravno vprašanje o začetku teka zastaranja pogodbene obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki povrne plačano carinsko dajatev v višini 8.037.792 SIT.

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena ZOR). Velja torej, da je za začetek teka zastaranja odločilna dospelost terjatve - ko terjatev dospe, se obenem rodi tožba, in takrat začne teči zastaranje. Obveznosti naročitelja pri špedicijski pogodbi sta (1) plačilo provizije in (2) povrnitev stroškov. Špediter lahko zahteva plačilo provizije (plačilo provizije torej dospe), ko izpolni svoje obveznosti iz špedicijske pogodbe (840. člen ZOR). Drugače je pri povrnitvi potrebnih stroškov: špediter njihovo plačilo lahko zahteva takoj (drugi odstavek 841. člena ZOR). Zakonska norma, ki v tem primeru ne odstopa od splošne ureditve dospelosti obveznosti iz 314. člena ZOR, torej glede povračila stroškov špediterju določa, da dospejo takoj, ko nastanejo. Čeprav je špediter, ki sklepa posle v svojem imenu na račun naročitelja, nasproti tretjim osebam sam zavezan za plačilo obveznosti, ni dolžan kreditirati naročitelja. Ni dvoma, da je špediterjeva carinska obveznost v konkretnem primeru nastala in s tem dospela vsaj 28.6.1997, ko je postala izvršljiva odločba carinskega organa z dne 21.11.1995. Začetka zastaranja ni mogoče vezati na datum dejanskega plačila carine s strani tožeče stranke, saj bi bilo to v nasprotju z dispozitivnim pravilom iz drugega odstavka 841. člena ZOR o dospelosti obveznosti naročitelja za povračilo stroškov.

Ker je terjatev tožeče stranke, ob dejstvu, da je bila tožba vložena 21.3.2001, in upoštevajoč triletni zastaralni rok iz 374. člena ZOR, zastarala, je prenehala njena pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je drugi odstavek 841. v zvezi s 314. in prvim odstavkom 336. člena ZOR, je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v 1. alineji 1. točke izreka spremenilo tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in glede zneska 8.037.792 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b.).

Revident revizijskih stroškov ni priglasil.