Supreme Court partially allows appeal, overturning first instance verdict on non-pecuniary damages due to failure to evaluate expert opinion.

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje razveljavita v delih, ki se nanašata na zavrnitev tožbenih zahtevkov za plačilo zadoščenja zoper prvo toženo stranko nad skupnim zneskom 1.450.000 SIT (se pravi nad zneskom 425.000 SIT za telesne bolečine, nad zneskom 200.000 SIT za strah in nad zneskom 825.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), izpodbijana sodba pa tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjih tožbenih zahtevkov za plačilo zadoščenja zoper drugo toženo stranko ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

S tem, ko sodišče prve stopnje ni ocenilo mnenja izvedenca, je kršilo določbe o dokazovanju z izvedenci (drugi odstavek 254. člena in drugi odstavek 245. člena ZPP). Te kršitve postopka, ki bi lahko vplivale na ugotovitev obsega nepremoženjske škode, pa je ponovilo pritožbeno sodišče, ko je zavrnilo tožnikov pritožbeni očitek (ki je šel v smeri te postopkovne kršitve) z zmotnim stališčem, "da izvedensko mnenje psihiatra M., sicer pridobljeno v tem postopku, sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti glede na okoliščino, da tega mnenja toženi stranki nista povzeli...". Tudi če v izvedenčevih ugotovitvah med strankama ni soglasja, se mora sodišče do njih opredeliti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženo stranko-zavarovalnico zavezalo, da mora tožniku plačati 879.464 SIT in to od zneska 675.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002, od zneska 25.000 SIT od 22.12.1995, od zneska 179.464 SIT pa od 1.4.1996. Zavezalo jo je tudi, da mora tožniku povrniti 644.418 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2003. Višji tožbeni zahtevek zoper zavarovalnico je zavrnilo. Delno je ugodilo zahtevku zoper podrejeno toženo stranko (Z. d.d. L.) in jo zavezalo, da mora tožniku plačati 575.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 ter mu povrniti 42.748 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2003.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o zamudnih obrestih spremenilo tako, da je priznalo zakonske zamudne obresti od zadoščenja za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sicer je pritožbe pravdnih strank v delu, s katerim so izpodbijale del sodbe, s katerim je odločeno o odškodninah za nepremoženjsko škodo, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da sta tožnik in zavarovanec prve tožene stranke (v nadaljevanju zavarovanec) enako kriva za prometno nesrečo, ter da sodišče prve stopnje mnenje izvedenca dr. J. M. ni moglo uporabiti, ker se z njim toženi stranki nista strinjali.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prišlo do nesreče izključno po zavarovančevi krivdi, ki je pred prehitevanjem prekoračil hitrost 140 km/h. Tožnik, ki je vozil z 18,4 km/h višjo hitrostjo od dovoljene, ni mogel pričakovati, da ga bo kdo prehiteval v trenutku, ko je vozil v levi ovinek. Pritožbenemu sodišču očita, da je nepravilno ugotovilo hitrost tožnikovega avtomobila (zapisalo je namreč, da je ta znašala 90 km/h ter da je zmotno ugotovilo, da je zavarovanec prekoračil hitrost za 23 km/h). V trenutku trčenja je bila namreč njegova hitrost za 33,8 km/h višja od dovoljene (dovoljena hitrost je takrat znašala 80 km/h). Revident meni, da bi sodišče prve stopnje moralo oceniti mnenje dr. J. M., ne glede na to, ali ga sprejemata obe stranki. Prav tako je zgrešeno stališče, da njegovo mnenje ni uporabno, ker da ni vpisan v imenik izvedencev. Čemu ga je potem sodišče postavilo za izvedenca. Ker se sodišči prve in druge stopnje nista izjavili o mnenju izvedenca dr. J. M., je podana bistvena kršitev postopka. Pri tem ni nepomembno, da sta toženi stranki prav zato, ker se nista strinjali z mnenjem dr. J. M., predlagali novega izvedenca. Ta je bil nato postavljen, vendar se travmatolog in nevrolog nista izjavila o tožnikovih poškodbah, ki bi jih moral oceniti nevropsihiater. Prav zato bi bilo treba uporabiti mnenje izvedenca dr. J. M.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je delno utemeljena.

O podlagi tožbenih zahtevkov:

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), so brez pomena revizijske trditve, ki gredo v tej smeri (npr., da je "voznik B. ... predno se je odločil za prehitevanje, krepko prekoračil hitrost 140 km/h"). Zgrešen je tudi očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je pri povzemanju ugotovitev sodišča prve stopnje navedlo, da je tožnik vozil s hitrostjo 90 km/h. Da je šlo tu le za lapsus pri pisanju sodbe, ki ne onemogoča njenega preizkusa, je razvidno že iz samega konteksta, kjer se je ta napaka pripetila: celoten sporni del stavka se namreč glasi: "Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik vozil s hitrostjo 90 km/h, kar je nekoliko več kot dopuščajo cestno-prometni predpisi ...". Prav tako ne drži očitek, da je pritožbeno sodišče navedlo, da je zavarovanec prekoračil dovoljeno hitrost za 23 km/h. Pritožbeno sodišče je namreč v tej zvezi navedlo: "... občutno več pa je hitrost prekoračil zavarovanec tožene stranke (za več kot 23 km/h)...".

Bistvene elemente konkretnega dejanskega stanu (pomembnega za presojo podlage tožbenih zahtevkov zoper prvo toženo stranko), na katerega je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje ugotovitve:

– avtomobil, ki ga je vozil zavarovanec, je pri hitrosti, ki je presegala 113,8 km/h, začel prehitevati avtomobil, ki ga je vozil tožnik; – tožnik, ki je vozil s hitrostjo 98,4 km/h, je takrat v začetnem delu blagega levega ovinka zapeljal na nasprotni vozni pas, da bi s tem skrajšal ovinek; – vozili sta zato trčili, zaradi česar je tožnik utrpel škodo;– do nesreče je prišlo na delu ceste, na katerem ni bilo posebne omejitve hitrosti (kar pomeni, da je veljala splošna omejitev, ki je bila takrat 80 km/h).

Naravna vzroka nesreče sta tako dva: zavarovančevo prehitevanje vozila, ki je že samo vozilo s hitrostjo, višjo od dovoljene, ter to, da je tožnik ravno takrat zapeljal na nasprotni vozni pas, v tem primeru na prehitevalno polovico cestišča. Revizijsko sodišče soglaša z oceno sodišč prve in druge stopnje, da zavarovančeva krivda ne mora biti večja od tožnikove. Pri tem nič ne spremeni to, da je bila takrat splošna omejitev hitrosti res 80 km/h (in ne 90 km/h). Ne glede na to, za koliko je tožnik prekoračil dovoljeno hitrost, ostaja dejstvo, da je zapeljal na levo (prehitevalno) polovico cestišča. Revizijski argument, da "noben povprečen voznik v taki situaciji ne more pričakovati, da bo za njim s pravo dirkaško hitrostjo vozil drug voznik in ga v taki situaciji, ko je vozil v levi ovinek, celo prehiteval", ne zdrži. Če se voznik odloči omiliti levi ovinek s tem, da zapelje na nasprotni vozni pas, tega ne glede na hitrost, s katero vozi, in ne glede na ugibanje, ali je dovolj visoka, da je verjetnost, da bi ga kdo prehitel, majhna, ne sme storiti, če obstaja kakršnakoli možnost, da ga za njim vozeče vozilo lahko začne prehitevati. In dokler še kdo vozi za njim, ta možnost obstaja, zaradi česar se mora vzdržati "sekanja" ovinka. S pravnega vidika (se pravi z vidika, čigavo protipravno ravnanje je v vzročni zvezi z nesrečo) je zato vzrok nesreče samo en - tožnikovo "sekanje" ovinka. Prehitevanje samo po sebi namreč ni bilo protipravno, da bi bila vzrok trčenja prekoračena hitrost, pa sodišči nista ugotovili (niti ni tega zatrjevala katera od strank). Če tožnik v levem ovinku ne bi zapeljal na nasprotni (v tem primeru prehitevalni) vozni pas, do trčenja ne bi prišlo (ne glede na to, kako hitro je kdo vozil).

S tem, ko sta sodišči prve in druge stopnje tožniku pripisali enako stopnjo krivde, materialnega prava nista zmotno uporabili v njegovo škodo (drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). V delu, s katerim tožnik izpodbija del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegovih zahtevkov zoper prvo toženo stranko do višine ene polovice, je revizija neutemeljena in revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

O višini zahtevkov:

Drugače je s preostalimi zavrnjenimi deli zahtevkov za plačilo zadoščenja. Obseg nepremoženjske škode je sodišče ugotavljalo s tremi izvedenci: dr. B. V., Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja (v imenu katere sta izvedensko mnenje podala dr. M. T. in prof. dr. B. P.) in dr. J. M., pri čemer je ocenilo le ekspertizi prvih dveh, mnenje nevropsihiatra dr. J. M. pa ne, čeprav se mnenja med seboj razlikujejo. Izvedenec dr. J. M. je namreč ugotovil večji obseg škode (med drugim tudi pretres možganov), kot izhaja iz ostalih ekspertiz. Vendar sodišče njegove ekspertize ni ocenilo (ker da ni več na seznamu sodnih izvedencev).

Čeprav dr. J. M. ni več na seznamu sodnih izvedencev, to ne more biti ovira za njegovo določitev kot izvedenca v tem postopku. Drugi odstavek 245. člena ZPP je namreč le instrukcijski (seznam sodnih izvedencev je le priporočilo, sugestija, sredstvo, ki olajšuje iskanje in izbiro izvedencev). S tem, ko sodišče prve stopnje ni ocenilo mnenja izvedenca dr. J. M. (ter mu v sodbi celo odreklo položaj izvedenca v tej pravdi - čeprav ga je samo postavilo za izvedenca in čeprav je svoje delo tudi opravil), je kršilo določbe o dokazovanju z izvedenci (drugi odstavek 254. člena in drugi odstavek 245. člena ZPP). Te kršitve postopka, ki bi lahko vplivale na ugotovitev obsega nepremoženjske škode - telesnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti (prvi odstavek 339. člena ZPP), pa je ponovilo pritožbeno sodišče, ko je zavrnilo tožnikov pritožbeni očitek, ki je šel v smeri te postopkovne kršitve, z zmotnim stališčem, "da izvedensko mnenje psihiatra dr. M., sicer pridobljeno v tem postopku, sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti, glede na okoliščino, da tega mnenja toženi stranki nista povzeli ...". Tudi če o izvedenčevih ugotovitvah med strankama ni soglasja (in praviloma ga ni, saj sicer dokazovanje z izvedencem sploh ne bi bilo potrebno), se mora sodišče do njih opredeliti - se pravi jih dokazno oceniti in povedati, ali in zakaj izvedenčeve ugotovitve in njegovo mnenje sprejema, ali ne. Dokaz z izvedencem ni sredstvo poenotenja pogledov strank na dejanska vprašanja, o katerih je izvedenec podal mnenje, ampak eno od sredstev ugotavljanja spornih dejstev (prim. 213., 214. in 243. člen ZPP). Revizijsko sodišče je zato reviziji v preostalem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjih zahtevkov zoper drugo toženo stranko (zgolj sodbo pritožbenega sodišča zato, ker sodbe prve stopnje o zavrnitvi višjih zahtevkov zoper drugo toženo stranko sploh ni) in tista dela sodb pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje, ki se nanašata na zahtevke za plačilo zadoščenja zoper prvo toženo stranko, s katerima so ti zahtevki zavrnjeni nad eno polovico, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (v katerem bo moralo upoštevati in oceniti tudi mnenje izvedenca dr. J. M.).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.