Court rejects appeal on mandatory motor insurance, ruling liability remains with tortfeasor despite insurer's role in victim protection.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Smisel obveznega zavarovanja v motornem prometu je dati oškodovancu možnost zahtevati povrnitev škode ne samo od odškodninsko odgovorne osebe, marveč tudi od (finančno močne) zavarovalnice; ni pa smisel zavarovanja varstvo povzročitelja škode (zavarovanca) pred odškodninskimi zahtevki.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki zavezalo, da morata tožnici plačati že zapadle rentne obroke v skupni višini 1.437.947 SIT in sicer prva tožena stranka 967.265 SIT, ostalo pa drugi toženec. Zapadle zneske rente do dneva vložitve tožbe za leto 1994, za obdobje od 6.6.1994 do 6.12.1994 v zneskih 17.399 SIT, za leto 1995 v mesečnih zneskih po 21.413,20 SIT, za leto 1996 v mesečnih zneskih po 17.237,67 SIT in za leto 1997 za obdobje od 6.1.1997 do 6.4.1997 v zneskih po 16.346,79 SIT mesečno, sta toženi stranki dolžni plačati brezobrestno, preostale, že zapadle zneske pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega rentnega obroka (6. dan v tekočem mesecu). Drugega toženca je zavezalo plačevati tožnici mesečno rento v višini 9.413 SIT od 5.6.2002 dalje. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa zavezalo, da morata tožnici povrniti 418.524 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in odločbo o teku zakonskih zamudnih obresti delno spremenilo, sicer pa je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Toženi stranki je zavezalo, da morata tožnici povrniti 33.000 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Zoper to sodbo je drugi toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je višina zavarovalne vsote nepravilno ugotovljena. Ni namreč pomembno, koliko je znašal dogovorjen znesek zavarovalne vsote, pač pa, kolikšen je bil predpisan najnižji znesek zavarovalne vsote v času sojenja. Obstaja namreč nevarnost, da se oškodovanka (tožnica) ne bo mogla v celoti poplačati. Zato bi bilo treba upoštevati namen zavarovanja, ki je v tem, da ima oškodovanec možnost uveljavljati odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije. Sicer bi bil lahko v nevarnosti, da zaradi plačilne nesposobnosti odškodninsko odgovorne osebe ne bi prišel do poplačila. Namen obveznega zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila je tako lahko dosežen le, če so z zavarovanjem krite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku (razen povsem izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto). Upoštevaje namen obveznega zavarovanja v motornem prometu ter dejansko plačilno nesposobnost drugega toženca, bi morali sodišči določbe o obveznem zavarovanju razlagati na način, ki bi bil za tožnico najugodnejši. Iskati bi torej morali podlago za čim višjo zavarovalno vsoto. Sodna praksa je v zadnjih desetih letih zavzela stališče, da je treba višino zavarovalne vsote presojati po času škodnega dogodka, v določenih primerih pa tudi ob sojenju. Ker tožnici škoda ni nastala ob samem dogodku, temveč šele od tedaj dalje, je logično, da je treba uporabiti predpise, ki so veljali v času nastajanja škode, to pa je Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/94), ki je določil bistveno višjo minimalno zavarovalno vsoto.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Za škodo je odškodninsko odgovoren povzročitelj škode, torej tisti, komur je treba na podlagi določb odškodninskega prava pripisati škodo, se pravi tisti, ki jo je povzročil, ali katere nevarna dejavnost jo je povzročila (prvi in drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). In ker je konkretnem primeru nesporno, da je to drugi toženec, se svoji odškodninski obveznosti ne more izogniti s sklicevanjem na odgovornost zavarovalnice, pri kateri je bila zavarovana njegova odgovornost. Namen obveznega zavarovanja v motornem prometu je vsekakor varstvo oškodovanca, da se mu zagotovi povrnitev škode od zavarovalnice, torej od finančno močnega subjekta. Vendar to ne pomeni, da je zato izključena odškodninska odgovornost tistega, ki mora škodo povrniti po določbah odškodninskega prava. Namen obveznega zavarovanja je, dati oškodovancu možnost zahtevati povrnitev škode ne samo od odškodninsko odgovorne osebe, marveč tudi od (finančno močne) zavarovalnice; ni pa smisel zavarovanja varstvo povzročitelja škode (zavarovanca) pred odškodninskimi zahtevki. Revizijska pravna stališča, ki se vprašanja odškodninske odgovornosti drugega toženca niti ne dotikajo, zato ne morejo biti predmet revizijske presoje - preprosto zato, ker niso relevantna. Tudi če bi bila tožničina škoda v celoti krita z zavarovalno vsoto, to ne bi vplivalo na odškodninsko odgovornost drugega toženca (jo izključevalo ali zmanjševalo) in na oškodovankino pravico zahtevati od njega povrnitev škode.

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.).