Supreme Court dismisses appeal for unpaid interest, ruling claims must state facts proving unjust enrichment or damages. Claimant failed to explain basis of Republic's enrichment or specific damages. Court held appeals require clear factual grounds for the claim. Claimant failed to explain why Republic was enriched or how he was damaged. Court ruled appeal inadmissible due to lack of factual basis. Claimant failed to prove unjust enrichment or damages. Court dismissed appeal for lack of factual grounds. Claimant failed to explain basis of claim. Court dismissed appeal for insufficient facts.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Določilo 180. členu ZPP o tem, kaj vse mora obsegati tožba, velja tako za tožbo pred sodiščem splošne pristojnosti, kot za tožbo pred delovnim in socialnim sodiščem. Tožnik, ki ve samo to, da hoče 2,050.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od vložitve tožbe do plačila, ne pojasni natančno dejstev, ki bi izkazovala utemeljenost njegove terjatve.

Res je v tožbi proti RS navedeno, da je bila tožena stranka okoriščena s tem, da ji ni bilo treba plačati pokojnine in ustreznih prispevkov, vendar tožnik ni pojasnil temeljnih elementov za neupravičeno pridobitev, zlasti ni pojasnil zakaj in s čim naj bi bila RS obogatena, če Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je pravna oseba, tožniku ni plačal pokojnine in v čem je bil tožnik oškodovan, če RS ni plačal prispevkov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 2,050.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od vložitve tožbe do plačila.

Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 1. in 2. točke 370. člena ZPP, v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njegovem sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo, ker sta tožnikov zahtevek presojali tako, kot da bi zahteval odškodnino. V resnici je zahteval le plačilo zneska, ki bi mu pripadal, četudi ne bi delal - torej je postavil obogatitveni zahtevek. Med postopkom je res navajal nepravilnosti v delovanju upravnega organa, vendar gre le za opis dejanskega stanja, kar sodišča ne more ovirati, da bi odločilo o tožbenem zahtevku, ki ni odškodnina, temveč je obogatitveni zahtevek, saj sodišče ni vezano na pravno presojo tožeče stranke. Tožnik je uveljavljal denarni zahtevek in ker ni šlo "eksplicitno za odškodninski zahtevek" meni, da je višje sodišče pri svoji odločitvi kršilo 14. točko drugega odstavka 339. ZPP, ker v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in se sodbe zaradi tega ne more preizkusiti.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3. Revizija ni utemeljena.

Po 180. členu ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, poleg tega pa tudi dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. To določilo velja tako za tožbo pred sodiščem splošne pristojnosti, kot za tožbo pred delovnim in socialnim sodiščem. Tožnik, ki ve samo to, da hoče 2,050.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od vložitve tožbe do plačila, ne pojasni natančno dejstev, ki bi izkazovala utemeljenost njegove terjatve. Tožnik v tožbi ne pojasni, zakaj je tožbo vložil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, zato je že na začetku prišlo do spora o pristojnosti in do odločitve, naj o njegovem zahtevku odloča sodišče splošne pristojnosti, ker ni navedena podlaga za odločanje katerega od specializiranih sodišč.

Tako je v zadevi določalo Okrožno sodišče v Ljubljani glede na trditve, češ da je upravni organ skoraj 4 leta in pol reševal tožnikovo vlogo za priznanje žrtve vojnega nasilja in da je zaradi tega oškodovan, ker se ni mogel upokojiti prej. Res je v tožbi navedel tudi: "Tožena stranka pa je okoriščena s tem, da ji ni bilo treba plačati pokojnine in ustreznih prispevkov", vendar tožnik ni pojasnil temeljnih elementov za neupravičeno pridobitev, zlasti ni pojasnil zakaj in s čim naj bi bila Republika Slovenija obogatena, če Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je po Statutu2 pravna oseba, tožniku ni plačal pokojnine in v čem je bil tožnik oškodovan, če ni plačal Republiki Sloveniji prispevkov.

Edina logična dejanska podlaga v tožbi je nakazovala na to, da bi bil tožnik oškodovan po splošnih načelih odškodninskega prava, saj je navajal nepravilno delo upravnega organa, kar je nakazovalo na nedopustno ravnanje in na odgovornost Republike Slovenije za njegovo delovanje, pa čeprav vzročna zveza in obstoj škode nista bila pojasnjena. Da se tožnik počuti oškodovanega je navajal še v nadaljevanju postopka v svojih pripravljalnih vlogah in na narokih, zato njegove trditve v pritožbi, češ da je uveljavljal obogatitveni zahtevek, niso resnične. Sodišče druge stopnje je v zadnjem odstavku na 2. strani sodbe in v prvem odstavku na 3. strani sodbe pravilno pojasnilo razloge za to, da je tožnik zatrjeval kot podlago za njegov zahtevek dejstva, ki merijo na odškodninski zahtevek. Na tožbeno podlago oziroma na dejstva, na katere tožnik opira svoj zahtevek, pa je sodišče vezano.

Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno obravnavali tožnikov tožbeni zahtevek kot odškodninski zahtevek in sodba sodišča druge stopnje ni pomanjkljiva ter jo je mogoče preizkusiti. Tudi o pravilnosti uporabljenega materialnega prava revizijsko sodišče ne dvomi. Upravni postopek na prvi stopnji je trajal 2 leti in 4 mesece (od 24. 1.1996 do 22.5.1998) in je bil v dejanskem in pravnem pogledu zapleten (zasliševanje prič, nov zakon, v katerem je bila uveljavljena povsem nova pravica), poleg tega pa je bila takoj upoštevana tožnikova prošnja za prednostno obravnavanje. Na drugi stopnji je postopek trajal 11 mesecev (od 5.6.1998 do 14.5.1999). Zato ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja, še manj pa o odgovornosti tožene stranke, ki je v prvih dveh mesecih leta 1996 prejela kar 1743 zahtevkov.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.

Op. št. 1: ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo - 43/06 Op. št. 2: Statut zavoda, Uradni list RS, št. 55/93