Medical malpractice claim dismissed; court requires expert witnesses, not party personal belief, to determine professional negligence.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožnikovo osebno prepričanje, pa čeprav ima tožnik kot zdravnik določeno strokovno znanje s tega področja, ne zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku, tako kot ne zadostuje za njegovo zavrnitev nasprotno prepričanje toženke, ki je profesionalna zdravstvena organizacija. Do potrebnega prepričanja mora priti sodišče, ki v zadevi odloča. Ker pa sodišče s potrebnim strokovnim znanjem ne razpolaga, mu v takih primerih pomagajo strokovnimi pomočniki oziroma sodni izvedenci. Zato je sodišče tudi v tej pravdni zadevi postavilo tri izvedence, enega od njih pa v ponovljenem postopku še dodatno zaslišalo na naroku. Skladno mnenje vseh treh izvedencev je bilo, da so toženkini zdravniki ravnali pravilno in tudi z zahtevano profesionalno skrbnostjo, ko so glede na tožnikovo zdravstveno stanje, potek njegove bolezni in učinkovanje zdravila, ki ga je do takrat prejemal, odločili, da zdravljenja ne bodo spremenili.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 19.380.000 SIT odškodnine in za plačevanje 280.000 SIT mesečne rente, ker je ugotovilo, da toženkini zdravniki pri zdravljenju globalne venske tromboze pri tožniku niso ravnali nestrokovno in malomarno ter da zaradi njihovega ravnanja tožniku ni nastala zatrjevana škoda. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. V razlogih je pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča, temelječi na mnenjih treh izvedencev, da so toženkini zdravniki glede na tožnikovo zdravstveno stanje, potek same bolezni in učinkovanje zdravila heparin, ki ga je že prejemal, izbrali najprimernejšo metodo zdravljenja (ostali pri istem zdravilu in ga niso zamenjali s streptokinazo) in zdravljenje izvedli v skladu s pravili svoje stroke.

Tožnik v pravočasni laični reviziji opozarja na razloge revizijskega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Ips 342/2000 v tej zadevi, da morajo zdravniki zdravstveno dejavnost opravljati skladno s sprejeto zdravstveno doktrino in s profesionalno skrbnostjo, naročilo pa je tudi neposredno zaslišanje izvedenca. V nadaljevanju se tožnik osredotoči na izpodbijanje izvedenskega mnenja dr. A. L., zlasti njegove dopolnitve in odgovorov ob neposrednem zaslišanju na naroku 25.10.2001. Izvedencu očita, da naj bi se zlagal, da ga je osebno pregledal; da naj bi krivo pričal, da v času tožnikovega zdravljenja doktrina zdravljenja, opisana v dveh publikacijah, na Kliniki A. ni bila več v veljavi; da ni res, da so s streptazo zdravili le tiste bolnike z akutno globalno vensko trombozo, ki so imeli prizadet tudi kolateralni obtok; da je izvedenec iskal olajševalne okoliščine za toženo stranko; da na tožnikova vprašanja ni eksplicitno odgovarjal in se je izmikal odgovorom; da je tožnikovo stanje označil kot zmerno oziroma srednje obsežno globoko vensko trombozo, kar ni strokoven izraz; da se je oprl na odpustno pismo, v katerem so lažne ugotovitve; da je skušal sodišču prikriti dejansko zamudo časovne indikacije za zdravljenje s streptazo in se zato zlagal, da so duplex opravili že 5.1.1995, ne pa šele 6.1.1995 itd. Kljub vsemu pa tožnik opozarja na ključen odgovor izvedenca na tožnikovo vprašanje, da je možno, da pri tožniku danes ne bi bila podana invalidnost, če bi bilo opravljeno zdravljenje s streptazo. Zato tožnik izjavlja, da se s pravosodnim sistemom nima več kaj pogovarjati in zahteva takojšnje plačilo 30.000.000 SIT odškodnine in 3.000 EUR doživljenjske mesečne rente.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženki in stranskemu intervenientu, ki nista vložila revizijskega odgovora (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je prepričan, da danes ne bi bil invalid s priznano 30% telesno okvaro, če bi toženkini zdravniki po premestitvi tožnika iz bolnice A. v toženkino kliniko B. pravočasno že prvi ali vsaj drugi dan po premestitvi opravili anamnezo in preglede, nato pa zdravljenje globoke venske tromboze s heparinom, ki le preprečuje nastajanje novih trombov, nadaljevali s streptokinazo (streptazo), ki že nastale trombe odpravlja. Zdravnikom torej očita medicinsko napako. Vendar tožnikovo osebno prepričanje, pa čeprav ima tožnik kot zdravnik določeno strokovno znanje s tega področja, ne zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku, tako kot ne zadostuje za njegovo zavrnitev nasprotno prepričanje toženke, ki je profesionalna zdravstvena organizacija. Do potrebnega prepričanja mora priti sodišče, ki v zadevi odloča. Ker pa sodišče s potrebnim strokovnim znanjem ne razpolaga, mu v takih primerih pomagajo strokovnimi pomočniki oziroma sodni izvedenci. Zato je sodišče tudi v tej pravdni zadevi postavilo tri izvedence, enega od njih pa v ponovljenem postopku še dodatno zaslišalo na naroku. Skladno mnenje vseh treh izvedencev je bilo, da so toženkini zdravniki ravnali pravilno in tudi z zahtevano profesionalno skrbnostjo, ko so glede na tožnikovo zdravstveno stanje, potek njegove bolezni in učinkovanje zdravila, ki ga je do takrat prejemal, odločili, da zdravljenja ne bodo spremenili.

Pravkar pojasnjeni razlogi v zvezi s postavljanjem izvedencev pomenijo, da tožnik z revizijo ne more izpodbijati izvedenskih mnenj (točneje: le eno od njih) z razlogi, ki jih navaja v reviziji. Strokovnost izvedenskega mnenja lahko ovrže le drug izvedenec, ne pa stranka sama. Tožnik je očitno napačno ravnal, ko je sicer najprej predlagal novega izvedenca Komisijo za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, potem pa kljub več pozivom sodišča ni plačal predujma za novo izvedensko mnenje, pa čeprav je od prvega poziva do zadnjega naroka minilo celo leto. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZPP, na katerega se sklicuje na koncu svoje sodbe, ko je odločilo na podlagi treh že pridobljenih in skladnih izvedenskih mnenj. Podrobnejši odgovor na tožnikove revizijske očitke enemu od teh izvedencev torej ni potreben. Revizijsko sodišče le na kratko pojasnjuje, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju pojasnil, da je mnenje podal na podlagi poslane medicinske dokumentacije in ne osebnega pregleda tožnika. Na naroku je napačen datum opravljene preiskave pojasnil s pomoto. Ko tožnik na koncu revizije opozarja na izvedenčevo izjavo o možnosti tožnikove ozdravitve, če bi se zdravil s streptokinazo, pa izpusti prav tako pomemben in še v istem stavku dodan dostavek o možnosti tožnikove smrti zaradi rizika embolije pri uporabi tega zdravila.

Po vsem obrazloženem sta sodišči obeh stopenj z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma tožnikove pritožbe odločili materialnopravno pravilno (prvi odstavek 172. člena in drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakona ter 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti). Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo.