Supreme Court dismisses appeal for skipping mandatory appeal against first-instance judgment on liability and damages.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Izostanek rednega pravnega sredstva proti sodbi sodišča prve stopnje odvzame stranki pravico do revizije proti sodbi sodišča druge stopnje (nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 7.861.841 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 722.811 SIT od 7.11.1996 do plačila, od zneska 7.139.030 SIT pa od 14.10.2002 dalje do plačila. Naložilo jima je še plačevanje rente v višini 61.913 SIT mesečno od 9.1.1996 pa do 9.7.2002, od dne 10.7.2002 dalje pa v višini 73.029 SIT na mesec. Tako določena obveznost je sodišče v korist druge tožene stranke omejilo do višine 12.697.233,40 SIT, kolikor znaša valorizirana zavarovalna vsota, za katero je prva tožena stranka imela pri drugi toženi stranki zavarovano svojo odgovornost. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, nastalo tožniku v delovni nesreči pri prvi toženi stranki, vendar zmanjšano za 10 % zaradi soodgovornosti tožnika samega.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o zamudnih obrestih tako spremenilo, da je toženi stranki zavezalo, da morata tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 29.030 SIT tudi za čas od 9.1.1996 do 14.10.2002. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, v celoti pa pritožbi prve in druge tožene stranke ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka Droga Portorož vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugotovitvijo odgovornosti toženih strank le do 50 %, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Glede višine odškodnine meni, da je pretirano prisojena in da bi jo bilo treba znižati. Elementi objektivne odgovornosti toženk niso podani, saj je odgovornost lahko le krivdna. Nož sam po sebi ne predstavlja nevarne stvari, "če ni vpet v nek vir energije ali delovanja". Sicer pa tožnikovo delo pri odpiranju vreč ni bilo normirano. Morebitna odgovornost toženih strank je tako lahko le krivdna.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Glede na sporni predmet sta toženi pravdni stranki solidarno zavezanca (tožena D. P. kot neposredno odgovorni delodajalec za tožniku nastalo škodo in tožena zavarovalnica, pri kateri je tožnikov delodajalec imel zavarovano svojo odgovornost). Zato sta sospornika v skladu z določbo 1. točke 191. člena ZPP, vendar pa sta istočasno le navadna sospornika (195. člen ZPP): dejanja ali opustitve prve ali druge tožene stranke ne koristijo in ne škodujejo drugi toženi stranki kot sosporniku. V razmerju med toženima strankama namreč ni mogoče najti podlage za tako imenovano nujno (enotno) sosporništvo v skladu z določbo 196. člena ZPP, kar bi narekovalo presojo s stališča, da bi bilo mogoče po naravi pravnega razmerja ali po zakonu spor rešiti samo na enak način za oba (solidarno) zavezana sospornika. Zamuda pravdnega dejanja ene od toženih strank se torej glede učinka ne more raztezati na drugo toženo stranko, ki tega pravdnega dejanja ni opravila.

Iz podatkov spisa sledi, da je sodišče prve stopnje obe toženi stranki solidarno zavezalo glede plačila zneska 7.861.841 SIT s pripadki. Naložilo jima je tudi plačevanje rente, v korist druge tožene stranke (zavarovalnice) pa je obveznost omejilo do višine 12.697.233,40 SIT, kolikor znaša valorizirana zavarovalna vsota, za katero je prva tožena stranka imela pri drugi toženi stranki zavarovano svojo odgovornost. Proti takšni sodbi sta (poleg tožeče stranke) vložili pritožbi tudi obe solidarno zavezani toženi stranki, vendar pa prva tožena stranka D. P. le s stališča izpodbijanja odločitve o višini tožnikovega izgubljenega zaslužka v letu 1995 ter odločitve o renti. Odločitve o temelju tožbenega zahtevka, torej o odgovornosti za nastalo škodo, tožena stranka D. P. ni izpodbijala, izpodbijala pa tudi ni odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za to toženo stranko je postala odločitev o temelju tožbenega zahtevka in o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo pravnomočna že s sodbo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da bi mogla v skladu z določbo prvega odstavka 367. člena ZPP zaradi zavrnitve pritožbe, ki se je nanašala na višino premoženjske škode in rento, revizijo vložiti le v obsegu te odločitve. Glede tožene stranke Droge Portorož je torej mogoče ugotoviti, da z vloženo revizijo, ki jo vlaga proti odločitvi o temelju tožbenega zahtevka in o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, preskakuje v določbah ZPP dovoljena pravna sredstva.

Po povedanem je glede na določbo drugega odstavka 374. člena ZPP revizija prve tožene stranke nedovoljena, zaradi česar ju je revizijsko sodišče po določbi 377. člena ZPP zavrglo.