Supreme Court allows eviction appeal but dismisses rent claim appeal due to separate legal basis and value limits.

Revizija se v obsegu odločitve pod točko 1 sodišča prve stopnje zavrne, v ostalem (odločitev pod točko 2 in 3 sodbe sodišča prve stopnje) pa se zavrže.

Tožeča stranka sama krije stroške, ki jih je imela zaradi odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Zahtevek na izpraznitev stanovanja in zahtevek na plačilo uporabnine imata različno dejansko in pravno podlago. Zato se navedba vrednosti spornega predmeta ob istočasnem denarnem zahtevku na plačilo uporabnine lahko nanaša le na zahtevek na izpraznitev stanovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da sta dolžna izprazniti garsonjero v pritličju stanovanjske stavbe v Ljubljani, se iz nje izseliti in jo izročiti tožeči stranki. Naložilo jima je tudi, da morata tožeči stranki plačati zapadle obroke uporabnine v znesku 66.382,20 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene E. T. in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženka E. T. vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Vztraja pri stališču, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Dogovor o razdelitvi premoženja med občinami, ki so bile ustanovljene na območju prejšnjih ljubljanskih občin, sam po sebi ne izkazuje pravnega nasledstva. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati, da je lastnica spornega stanovanja. Hiša na naslovu Ljubljana ..., v kateri se nahaja sporno stanovanje, ni vpisana v vl. št. ... k.o. ... Listina (lustrum), ki jo je predložila tožeča stranka, ne izpolnjuje pogojev veljavnega zemljiškoknjižnega izpiska, saj ne gre za javno listino. Napačno je opredeljen tudi pobotni ugovor tožene stranke. Toženka je navedla, da terjatev tožeče stranke iz naslova neplačane uporabnine ni utemeljena zato, ker se pobota s sredstvi, ki jih je toženka porabila za obnovo stanovanja. Ob pobotnem odgovoru pa v sodbah nižjih sodišč ni potrebnih razlogov.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena, kolikor izpodbija odločitev o izselitvi iz stanovanja, v ostalem delu pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani sodbi. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V okviru dejanskih ugotovitev pa je izpodbijana sodba utemeljenost tožbenega zahtevka obrazložila v dveh smereh: najprej se je postavila na stališče, da je tožeča stranka s predloženimi dogovori o delitvi premoženja bivših ljubljanskih občin izkazala pravno nasledstvo na podlagi drugega odstavka 113. člena Stanovanjskega zakona, po drugi strani pa je izhajala iz ugotovitve, da je sodišče prve stopnje na podlagi lustruma (zemljiškoknjižnega izpiska) ugotovilo, da je bila stanovanjska hiša, v kateri se nahaja sporno stanovanje, ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona vpisana v vl. št. ... k.o. ... Za utemeljitev aktivne legitimacije tožeče stranke pa zadostuje že uporaba določbe 113. člena Stanovanjskega zakona, po kateri so občine z dnem uveljavitve zakona postale lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, tudi tistih, ki so postale splošno ljudsko premoženje na podlagi predpisov o podržavljenju (drugi odstavek navedenega člena). Ob ugotovljenem dejstvu, da je stanovanjska stavba .. v Ljubljani vpisana v zemljiški knjigi v vl. št. ... k.o. ..., pri čemer je ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ta nepremičnina spadala v sklop splošnega ljudskega premoženja, ni mogoča sprejeti revizijske teze, da je odločitev v izpodbijani sodbi v nasprotju s podatki zemljiške knjige. Izpodbijani sodbi torej v tem delu ni mogoče očitati niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (vsebinsko zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), niti zmotne uporabe materialnega prava. V tem delu je bilo torej treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

V preostalem delu pa revizija ni dovoljena. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je namreč revizija v premoženjskih sporih, kakršen je obravnavani, dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Res je, da je tožeča stranka vrednost spornega predmeta označila z zneskom 1.900.000 SIT, vendar pa se navedba te vrednosti očitno nanaša na tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo pod točko 1 (izpraznitev stanovanja). V tem obsegu je revizija dovoljena in je o njej revizijsko sodišče v skladu s prej opisanimi razlogi odločilo. Tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine pa zneska 1.000.000 SIT ne presega, saj je izpodbijana sodba o tem delu zahtevka odločila v okviru zneskov 66.382,20 SIT in 3.191 SIT (točka 2 in 3 sodbe sodišča prve stopnje). Pri tem ne more biti dvoma, da imata zahtevka na izpraznitev stanovanja in na plačilo uporabnine različno dejansko in pravno podlago, zaradi česar se navedba vrednosti spornega predmeta v znesku 1.900.000 SIT ne more raztezati tudi na zahtevek za plačilo uporabnine (drugi odstavek 41. člena ZPP). To velja tudi za zatrjevani pobotni ugovor, ki naj bi ga postavila tožena stranka v višini zahtevane uporabnine (in sicer ne glede na to, da dejansko takšen pobotni ugovor formalno sploh ni bil postavljen). V navedenem obsegu je bilo torej treba revizijo po določbi 377. člena ZPP zavreči.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. v zvezi z določbo 155. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa krije stroške, ki jih je imela z odgovorom na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.