Appeal dismissed; foreign court jurisdiction valid unless exclusive Slovenian jurisdiction exists under bilateral treaty.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of an objection to the recognition of a Croatian court judgment. The appellant argued that the Croatian court lacked jurisdiction due to war-related difficulties and the passage of time, while the respondent maintained that no exclusive jurisdiction clause existed in Slovenian law for this compensation dispute. The court ruled that the objection to foreign jurisdiction is only relevant if the bilateral treaty grants exclusive jurisdiction to the Slovenian court, which it did not in this case.
Legislator headnote
AI generated2. točka 1. odstavka 21. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah: An objection to the jurisdiction of a foreign court in proceedings for the recognition of a foreign judgment is admissible only if the foreign court is deciding on a matter for which the domestic court has exclusive jurisdiction under the applicable bilateral treaty.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
V postopku zaradi priznanja tuje sodne odločbe bi bil ugovor o nepristojnosti hrvaškega sodišča upošteven le, če bi to sodišče odločilo v zadevi, za katero bi bila podana izključna pristojnost slovenskega sodišča. To jasno izhaja iz 2. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. V odškodninskih sporih niti ZMZPP niti ZPP ne določata izključne pristojnosti slovenskega sodišča.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca proti sklepu istega sodišča o priznanju sodbe Občinskega sodišča na Rijeki, Republika Hrvaška, z dne 24.1.1992 pod opr. št. P 704/91, s katero je bilo sedanjemu nasprotnemu udeležencu naloženo plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala predlagatelju v delovni nesreči 15.6.1987 na Rijeki. V obeh sklepih je zavrnjen ugovor nasprotnega udeleženca o nepristojnosti reškega sodišča.
Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora uveljavlja "vse pritožbene razloge" in predlaga "odpravo" izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Vztraja pri svojem ugovoru, da hrvaško sodišče ni upoštevalo stvarne in krajevne pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji, zaradi česar je bilo nasprotnemu udeležencu zelo otežkočeno sodelovanje v pravdnem postopku, do neke mere celo onemogočeno glede na vojno, ki je potekala na Hrvaškem vse od leta 1991 dalje. Nasprotni udeleženec opozarja, da hrvaško sodišče še ni odločilo o več kot pred desetimi leti vloženi reviziji. Poleg tega je po slovenski zakonodaji absolutni zastaralni rok deset let, v okviru tega roka pa bi moral predlagatelj zahtevati priznanje tuje sodne odločbe in sodno terjati prisojeno odškodnino. Opozarja še, da je že leta 1992 plačal odškodnino odvetniku.
Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je nasprotnemu udeležencu materialnopravno pravilno odgovorilo na njegov ugovor o nepristojnosti hrvaškega sodišča. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bil v postopku zaradi priznanja tuje sodne odločbe tak ugovor upošteven le, če bi hrvaško sodišče odločilo v zadevi, za katero bi bila podana izključna pristojnost slovenskega sodišča. To jasno izhaja iz 2. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/94). V odškodninskih sporih niti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) niti Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne določata izključne pristojnosti slovenskega sodišča.
Tudi ostali pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je nasprotnega udeleženca v postopku pred hrvaškim sodiščem zastopal odvetnik, torej (tudi sicer samo pavšalno) opozarjanje na takratne vojne razmere ni upoštevno. Če je nasprotni udeleženec res vložil revizijo (na katero prvič opozarja šele v pritožbi), bo v primeru uspeha v revizijskem postopku lahko v izvršilnem postopku uveljavljal tiste ugovore, ki jih imajo v takem primeru tudi drugi dolžniki. Potek več kot deset let od izdaje hrvaške sodne odločbe v postopku njenega priznanja ni pravno pomembna okoliščina že glede na dejstvo, da je bil izvršilni predlog vložen že leta 1993 in se izvršilni postopek vodi pri Okrajnem sodišču v Mariboru pod opr. št. IV I 1478/93 (navedbe v predlogu za priznanje tuje sodne odločbe in priloga pod A3 spisa). O zatrjevanem (delnem) plačilu bo ob ustrezni aktivnosti strank odločalo sodišče v izvršilnem postopku.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno odločilo o izpolnjevanju vseh pogojev za priznanje tuje sodne odločbe iz 21. člena že navedene bilateralne pogodbe. Pritožba sicer navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar morebitnih procesnih kršitev ne obrazloži. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, zato je na podlagi 111. člena ZMZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 353. členom ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa.