Supreme Court dismisses appeal, upholding damages for pain, fear, and mental suffering based on objective standards.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 3.050.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 2.9.2003 v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 3.9.2003 naprej pa v višini, kot jo določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 4.550.000 SIT zadoščenja z zamudnimi obrestmi od 30.5.1997 dalje) je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožniku povrniti 365.993 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2003. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik za telesne bolečine upravičen do 800.000 SIT, za strah do 350.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do 1.900.000 SIT zadoščenja.

Tožnik je vložil revizijo zoper del sodbe, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (vendar tega revizijskega razloga ni obrazložil) ter zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je upravičen do celotnih zahtevanih zneskov zadoščenja, sklicuje se na svoje navedbe v pritožbi ter ponavlja dejanske ugotovitve o obsegu bolečin, strahu, nevšečnosti med zdravljenjem in zmanjšanju življenjske aktivnosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). To načelo pa mora biti vselej upoštevano zgolj tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanju odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78). Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.).