Supreme Court dismisses appeal on non-material damage compensation and interest start date in traffic accident case.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki, ki je bila 9.1.1998 poškodovana v prometni nezgodi, plačati 6.200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2003 do plačila in ji povrniti 693.888 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 519.339 SIT od 10.10.2003 do plačila, od 174.549 SIT pa od 5.3.2001 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odmerilo je višino denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (1.500.000 SIT za telesne bolečine, 300.000 SIT za strah, 4.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti).

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je prisojeno denarno odškodnino za telesne bolečine zvišalo na 2.000.000 SIT, glede začetka teka zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odločilo, da od 1.1.2002 do 9..10.2003 tečejo v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 10.10.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da ji je prisodilo prenizko denarno odškodnino, nepravilna pa je tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Odškodninska denarna terjatev za nepremoženjsko škodo zapade v plačilo po izteku štirinajstdnevnega roka, šteto od dneva, ko je zavarovalnica prejela odškodninski zahtevek z vso potrebno listinsko dokumentacijo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje, zato je revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki ga uveljavlja revident, to je zmotne uporabe materialnega prava.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (2.000.000 SIT), strah (300.000 SIT), duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (4.000.000 SIT) in duševne bolečine zaradi skaženosti (400.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 2. do 6. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 3. in 4. strani). Kar zadeva duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, velja dodati, da že samo razmerje med oškodovančevim stanjem, v kakršnem je bil pred oziroma v kakršnem je po škodnem dogodku, ne utemeljuje višje odškodnine od prisojene. Zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika, ki je bilo ocenjeno z vrednostjo 30%, predstavlja okvirno orientacijo v procesu objektivizacije odmerjene denarne odškodnine, saj kljub resnosti posledic kaže na sorazmerno velik obseg aktivnosti, ki jih ne glede na škodni dogodek še zmore opravljati ali pa jih vsaj lahko opravlja s povečanimi napori. Tudi bodoča škoda tožeče stranke je bila ustrezno ovrednotena (glej četrti odstavek na 3. strani in drugi odstavek na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje ter šesti odstavek na 3. in drugi odstavek na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje).

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o začetku teka obresti. Z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto stališče, ki začetek teka zakonskih zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 - OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) veže na uveljavitev OZ (1.1.2002), če je hkrati izpolnjen dodatni pogoj zamude z izpolnitvijo s strani povzročitelja škode. Pravno naziranje tožeče stranke, ki meni, da je v vsakem primeru odločilno, kdaj je zavarovalnica prejela odškodninski zahtevek z medicinsko dokumentacijo oškodovanca, pri čemer se sklicuje na določila 12., prvega odstavka 17., 277. ter prvega in tretjega odstavka 919. člena ZOR, je zmotno, saj bi vodilo v neenakopravno obravnavanje oškodovancev, kar bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen Ustave RS) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Revizijsko sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).