Appeal dismissed because disputed share value under 1 million SIT fails to meet statutory appeal threshold.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki je odločilna za dovoljenost revizije, se v premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu od ocenjene ali določene vrednosti spornega predmeta

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dvosobno stanovanje št. 16 v II. nadstropju stanovanjskega objekta v Kranju skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je delež tožnika 5396/10000 delež, toženke pa 4604/10000. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožeči stranki izstaviti za zemljiškoknjižni prenos sposobno listino, na podlagi katere bo tožeča stranka na spornem stanovanju dosegla vknjižbo etažne lastnine do 5396/10000. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 110.316 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Vztraja pri svojem stališču, da je bila garsonjera, ki jo je kupila pred sklenitvijo zakonske zveze v njegovo posebno premoženje, zato mu pripada celoten vtoževani 3/4 delež na skupnem premoženju. Tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi odplačevala kakršnekoli obveznosti v zvezi z garsonjero. Tožnik je lastninsko pravico na njej pridobil na podlagi pogodbe z izročitvijo nepremičnine v last in posest. Namensko varčevanje je spadalo izključno v sfero tožeče stranke, ki je odplačala vse obroke posojila. Starejša sodna praksa se je že večkrat izrekla v prid stališču tožeče stranke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, naj se ugotovi, da je skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v Kranju, pri čemer znaša delež tožeče stranke 3/4, delež tožene stranke pa 1/4. Vrednost spornega predmeta je sodišče prve stopnje ocenilo (3. odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP) na 3,500.000 SIT.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj skupnega premoženja pravdnih strank v takem obsegu, kot je zahteval tožnik. O deležih pravdnih strank na njem pa je odločilo tako, da znaša tožnikov delež 5396/10000, toženkin pa 4604/10000. Ker je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je takšna odločitev postala pravnomočna.

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki je odločilna za dovoljenost revizije, se v premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu od ocenjene ali določene vrednosti spornega predmeta (Pravno mnenje, sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 12.12.2002, Pravna mnenja II/2002, stran 7). Predmet tožnikove revizije je delež v višini 2104/10000 (7500/10000 - 5396/10000). V revizijskem postopku tako ni sporna celotna vrednost spora iz tožbe (3,500.000 SIT), temveč le 28,05 % tega zneska.

Po določilu drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Ker v tem primeru vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znaša le 981.750 SIT, je moralo revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavreči kot nedovoljeno (377. člen ZPP).