Supreme Court dismisses appeal on tort damages, upholding lower court's assessment of non-pecuniary loss for physical and mental suffering.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 9.597,73 EUR (prej 2,300.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 10.849,61 EUR (prej 2,600.000 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 417,29 EUR (prej 100.000 SIT) in za strah v višini 834, 59 EUR (prej 200.000 SIT). Upoštevalo je, da je tožena stranka tožniku že plačala 9.180,44 EUR (prej 2,200.000 SIT), kar je valoriziralo na dan sodbe sodišča prve stopnje in toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 9.993,99 EUR (prej 2,368.600 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 6.259,39 EUR (prej 1,500.000 SIT). Ugotovilo je namreč, da je prva stopnja tožniku prisodila prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (zvišalo jo je na 13.770,66 EUR, prej 3,300.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zvišalo jo je na 12.936,07 EUR, prej 3,100.000 SIT). Sicer je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta 3. Zoper zavrnilni del sodbe pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. P ovzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč in meni, da te niso bile dovolj upoštevane pri odmeri odškodnine. Pri tem poudarja, da bo tako telesne kot duševne bolečine trpel še dolgo časa in da je od nesreče do sojenja na prvi stopnji preteklo devet let. Zatrjuje tudi dejstvi, ki jih nižji sodišči nista ugotovili: da je zaradi poškodbe popolnoma impotenten in da je poleg sekundarnega strahu trpel tudi primarni strah.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine kot tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so torej dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel udarec ledvene hrbtenice in izbočenje medvretenčne ploščice, ki je bila že tako degenerirana, da je bil padec sprožilni mehanizem za razvoj koreninske okvare.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za posamezne v reviziji zatrjevane oblike nepremoženjske škode.

9. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča, ki je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo na 13.770,66 EUR (prej 3,300.000 SIT), izhaja, da je upoštevalo vse okoliščine primera, predvsem pa izredno dolgo trajanje hudih bolečin, dejstvo, da bodo lažje bolečine občasno prisotne tudi v bodoče, in ugotovljene neugodnosti med zdravljenjem. Pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je pritožbeno sodišče zvišalo na 12.936,07 EUR (prej 3,100.000 SIT), je sodišče upoštevalo, da se je tožnikovo življenje zaradi nesreče popolnoma spremenilo. Upoštevalo je, da je zaradi uporabe bergel in uhajanja vode bistveno omejen na vseh področjih življenja (pri fizičnih, socialnih, službenih in spolnih aktivnostih), kar je povzročilo celo razvoj psihoorganskega sindroma s čustvenimi motnjami in depresivnostjo. Ker pa nižji sodišči pri tožniku popolne impotence nista ugotovili, so revizijske trditve o tem nedovoljene in jih revizijsko sodišče ni presojalo. Sodišči sta tudi pri odmeri odškodnine za strah ustrezno upoštevali tožnikov strah za izid zdravljenja, ki je trajal približno osem tednov, primarnega strahu pa nista ugotovili. Nazadnje revizijsko sodišče pojasnjuje, da sta nižji sodišči pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevali tako tožnikovo starost kot tudi dejstvo, da je od vložitve tožbe do izdaje sodbe na prvi stopnje preteklo približno pet let.

10. Glede na navedeno in ob opravljeni primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev primerljive starosti višja odškodnina ne bi bila utemeljena, niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti. Tako revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialno pravo pravilno uporabljeno.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.