Supreme Court dismisses appeal for failure to cite specific loan contract articles as non-essential procedural defect.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Revizija ima sicer prav, ko opozarja na pomanjkljivost v uvodu sodbe prvostopenjskega sodišča, ki bi po drugem odstavku 324. člena ZPP moral obsegati tudi ime in priimek predsednika in članov senata, vendar gre tu le za pomanjkljivost glede oblike, saj je sodnik naveden na koncu sodbe, kjer se nahaja njegov lastnoročni podpis. Gre torej za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom po 328. členu ZPP in ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tudi pomanjkljivost v obrazložitvah sodb, v katerih sodišči prve in druge stopnje nista navedli predpisov, na katere sta oprli svojo odločitev, ni bistvena kršitev določb ZPP, zaradi katere sodb ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje povzame navedbe tožnika samega o posojilu in vračilu posojila, torej je sodišče svojo odločitev očitno oprlo na določila ZOR o posojilni pogodbi, sodišče druge stopnje pa poleg tega govori še o tem, da je toženec dolgoval tožniku plačilo, ki bi ga moral vrniti do določenega datuma. Tako je očitno, da sta sodišči oprli svojo odločitev na 557. in 562. člen ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožniku plačati 3.260.330,10 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 29.8.2002 do plačila. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

2.Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ter kršitev materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitev prvega odstavka 339. člena procesnega zakona in 14. točke drugega odstavka tega člena vidi v tem, da sodišče v svojih sodbah ni navedlo nobene materialnopravne določbe, čeprav je k temu zavezano po četrtem odstavku 324. člena ZPP. Zaradi tega meni, da sodb ni mogoče preizkusiti. Sodišču prve stopnje še očita kršitev iz drugega odstavka 324. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje priimka in imena članov senata; sodišču druge stopnje pa, da pri preizkusu izpodbijane sodbe ni po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb ZPP, saj ni opazilo, da prvostopenjsko sodišče ni uporabilo materialnega prava, kar je kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 324. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno uporabo materialnega prava vidi revident v tem, ker sodišče ne le, da ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, temveč sploh ni uporabilo oziroma je opustilo uporabo materialnega prava.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo - 43/06) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3.Revizija ni utemeljena.

Revizija ima sicer prav, ko opozarja na pomanjkljivost v uvodu sodbe prvostopenjskega sodišča, ki bi po drugem odstavku 324. člena ZPP moral obsegati tudi ime in priimek predsednika in članov senata, vendar gre tu le za pomanjkljivost glede oblike, saj je sodnik naveden na koncu sodbe, kjer se nahaja njegov lastnoročni podpis. Gre torej za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom po 328. členu ZPP in ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tudi pomanjkljivost v obrazložitvah sodb, v katerih sodišči prve in druge stopnje nista navedli predpisov, na katere sta oprli svojo odločitev, ni bistvena kršitev določb ZPP, zaradi katere sodb ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje povzame navedbe tožnika samega o posojilu in vračilu posojila, torej je sodišče svojo odločitev očitno oprlo na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89) o posojilni pogodbi, sodišče druge stopnje pa poleg tega govori še o tem, da je toženec dolgoval tožniku plačilo, ki bi ga moral vrniti do določenega datuma. Tako je očitno, da sta sodišči oprli svojo odločitev na 557. in 562. člen ZOR (ki se po 1060. členu Obligacijskega zakonika, OZ, Uradni list RS, št. 83/01-32/04 uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ). Navedena člena določata, da se posojilojemalec zavezuje, da bo po določenem času vrnil posojilodajalcu enak znesek denarja oziroma enako količino iste vrste stvari in kakovosti. Po 558. členu ZOR se posojilojemalec lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti, kar natančno opisuje sodišče prve stopnje na 4. strani utemeljitve sodbe pod 2).

Tako se izkaže, da je opustitev navedbe posameznih materialnopravnih določb (členov ZOR) sicer pomanjkljivost in tudi kršitev določb ZPP, vendar so določila o posojilni pogodbi tako znana v vsakdanjem življenju, da vsakdo ve, da mora posojilojemalec posojilo vrniti in tako poravnati svojo obveznost. Ne nazadnje je to pravno podlago navajal tudi tožnik, ko je v tožbi zahteval vrnitev posojenega zneska, zato ne gre za kršitev, zaradi katere sodb ne bi bilo mogoče preizkusiti, torej ni kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodišči prve in druge stopnje, niti kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni toliko kršilo določb ZPP, da bi opustitev navedbe 557. in naslednjih členov ZOR lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialnopravne določbe o posojilni pogodbi, ko sta ugotovili, da sta pravdni stranki sprva sodelovali pri nakupu lokala, po njegovi prodaji pa bi si morali razdeliti kupnino. Ker pa toženec tedaj ni mogel plačati dela kupnine tožniku, sta se dogovorila za prenovitev pogodbe po 348. členu ZOR in za sklenitev posojilne pogodbe po 557. in naslednjih členih ZOR. Sodišči prve in druge stopnje sta ta določila pravilno uporabili, zato očitek, češ da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ni utemeljen.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je po 378. členu ZPP sodišče zavrnilo revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov neutemeljene revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).