Supreme Court dismisses appeal; state agency acts for state, not personally liable for highway construction damages.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Toženka je na določenem področju zastopnik države in svoje zakonsko določene naloge iz 3. člena ZDARS vedno opravlja za račun države, ne pa za svoj račun. To je tudi razumljivo, saj so zemljišča in avtocesta, ki je speljana preko teh zemljišč, njena last, ne pa last toženke. Ker je zastopanje določeno v samem zakonu, sta vsebina in obseg zastopanja razvidna za vse.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,555.190 SIT, ker je presodilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi nastala tožniku zaradi gradnje avtoceste.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Po kratkem povzemanju dejanskega stanja tožnik vztraja pri svojih pritožbenih trditvah, da je toženka vodila gradnjo avtoceste, da je zato izvajalec del na nepremičnini in da kot pravna oseba samostojno razpolaga s sredstvi, ki so namenjena za to gradnjo, ter sklepa pogodbe v lastnem imenu in za svoj račun. Tožnik vztraja tudi pri stališču o odgovornosti toženke na podlagi 207. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakona), graja materialnopravne razloge prvostopenjskega sodišča ter zatrjuje, da je razlaga pritožbenega sodišča o tem členu arbitrarna. Ker je Republika Slovenija vse svoje pristojnosti v zvezi z gradnjo avtocest prenesla na toženko, ta že iz tega naslova odgovarja za škodo, povzročeno pri tej dejavnosti. Tudi pogodbe za plačilo odškodnine v zvezi z gradnjo avtocest je v imenu Republike Slovenije sklepala toženka, kar pomeni tudi njeno odgovornost. Po tožnikovem revizijskem stališču samo zakonsko besedilo, da toženka v svojem imenu in za račun Republike Slovenije opravlja naloge v zvezi z gradnjo in obnovo avtocest, med te naloge pa spada tudi plačilo odškodnine, govori za neposredno odškodninsko odgovornost toženke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanske tožbene podlage izhaja, da tožnik svoj odškodninski zahtevek za plačilo zmanjšane tržne vrednosti svoje nepremičnine utemeljuje s trditvami, da se njegova zgradba zaradi izgradnje avtoceste nahaja v njeni neposredni bližini, da je sedaj zaradi priključka na viadukt zgradba v umetno ustvarjeni kotlini in da na razvrednotenje lokacije in objekta vplivajo tudi hrup, estetski videz celotnega zemljišča ter dvom v korektno in varno odvodnjavanje parcele.

Taka trditvena podlaga ni utemeljevala pasivne legitimacije toženega DARS-a za zatrjevano premoženjsko škodo. Že prvotno besedilo 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 57/93 - ZDARS) o toženkinih nalogah v zvezi z gradnjo avtocest v skladu z odločitvami Državnega zbora Republike Slovenije ni zadoščala za tako sklepanje, natančnejše novelirano besedilo (Ur. l. RS, št. 126/2003, prečiščeno besedilo Ur. l. RS, št. 20/2004) 3. člena, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče in tudi sama revizija, pa tudi ne. Toženka je na določenem področju zastopnik države in svoje zakonsko določene naloge iz 3. člena zakona vedno opravlja za račun države, ne pa za svoj račun. To je tudi razumljivo, saj so zemljišča in avtocesta, ki je speljana preko teh zemljišč, njena last, ne pa last toženke. Ker je zastopanje določeno v samem zakonu, sta vsebina in obseg zastopanja razvidna za vse. Naloge iz prvega odstavka 3. člena toženka opravlja tudi v imenu Republike Slovenije, naloge iz drugega odstavka pa v svojem imenu, vendar tudi za račun Republike Slovenije. Med prve sodijo naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor ter naloge v zvezi s pridobivanjem nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest. V ta sklop sodijo skoraj vsi vzroki, s katerimi tožnik utemeljuje zmanjšano tržno vrednost svoje nepremičnine (lokacija ob avtocesti, hrup, estetski videz itd.). Za to škodo zato toženka ne more biti pasivno legitimirana. Le zatrjevano nekorektno odvodnjavanje parcele bi bilo mogoče umestiti med toženkine naloge iz drugega odstavka 3. člena ZDARS v zvezi s samo izgradnjo avtoceste, vendar tudi to nalogo toženka že po samem zakonskem besedilu izvaja za račun države, pa čeprav v svojem imenu. Tu revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom pritožbenega sodišča, da le zatrjevanje dvoma o korektni izvedbi odvodnjavanja parcele ne zadostuje.

Revizijsko sklicevanje na toženkino sklepanje pogodb o odškodnini v zvezi z gradnjo avtocest, ki da tudi govori za toženkino neposredno odškodninsko odgovornost, je zmotno. Toženka v skladu z Zakonom o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 35/95 - ZUDVGA) res sodeluje pri sklepanju pogodb za pridobitev nepremičnin za graditev avtocest ter kasneje v razlastitvenih postopkih in pri določanju odškodnine, vendar je 2. člen navedenega zakona jasen: nepremičnine za potrebe graditve avtocest pridobiva v imenu in za račun Republike Slovenije, torej tudi te naloge izvaja kot zastopnik države. Poleg tega tožnik v dosedanjem postopku ni uveljavljal take trditvene podlage, ki bi terjala uporabo navedenega zakona.

Dejanskih ugotovitev obeh sodišč o tem, kdo je izvajal gradbena dela na spornem odseku avtoceste, z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Čeprav je toženka organizirala in vodila gradnjo, to ne pomeni, da je bila zato tudi izvajalec del na nepremičnini v smislu 207. člena ZOR. Poleg tega tožnik pri sklicevanju na ta člen prezre, da navedena zakonska določba ni samostojna pravna podlaga odškodninske odgovornosti niti za naročnika niti za izvajalca, v njej je urejena le pravna podlaga za njuno solidarno odgovornost za tretjim povzročeno škodo. Odškodninska odgovornost izvajalca za škodo, povzročeno z izvajanjem gradbenih del, je lahko glede na okoliščine konkretnega primera subjektivne ali objektivne narave, odškodninska odgovornost naročnika pa je v takem primeru odgovornost za drugega, torej za izvajalca, in solidarna z izvajalčevo odgovornostjo.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).