Final criminal judgment issued after civil case cannot serve as new evidence for civil procedure renewal under ZPP Art. 394(10).

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Obsodilna kazenska sodba, ki je postala pravnomočna izven časovnih meja pravnomočnosti sodbe v pravdnem postopku, ne predstavlja dejstva, ki bi lahko bilo obnovitveni razlog v skladu z 10. točko 394. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je v odškodninski tožbi trdil, da ga je toženec dne 10.3.1998 napadel z železno palico in mu poškodoval levo roko. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek s sodbo 23.10.2001, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

Tožnik je 15.9.2003 vložil predlog za obnovo postopka, kot zakoniti razlog za obnovo pa je navedel pravnomočno kazensko sodbo, opr. št. K 121/99, ki naj bi predstavljala "nov dokaz in novo dejstvo" v smislu 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Toženec je bil zaradi kaznivega dejanja obsojen na sodišču prve stopnje že 18.10.2001, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo obdolženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo dne 30.7.2003.

Pravdno sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Stališče pritožbenega sodišča je, da sta civilno in kazensko sodišče reševali identični vprašanji, vprašanje pa je bilo prej rešeno v civilnem postopku. Zato kasnejša obsodilna kazenska sodba ne more biti razlog za obnovo postopka.

Vrhovna državna tožilka RS vlaga proti odločbi pritožbenega sodišča zahtevo za varstvo zakonitosti zato, ker naj bi sodišči nepravilno uporabili 10. točko 394. člena ZPP v materialnopravni in procesnopravni vsebini v zvezi s 13. in 14. členom ZPP. Obsodilna sodba kazenskega sodišča naj bi predstavljala dokaz, ki bi lahko odločilno spremenil izid pravdnega postopka, katerega obnovo je predlagal tožnik. Glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca je pravdno sodišče namreč vezano na pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju. Pravnomočna obsodilna sodba v kazenskem postopku je kvalitativno bistveno drugačen dokaz kot pa vpogled v kazenski spis. Ker je pravdno sodišče samo odločilo o predhodnem vprašanju glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, predstavlja pravnomočna odločitev o tem na kazenskem področju vsekakor novo dejstvo (obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca), oziroma nov dokaz (obsodilna kazenska sodba), ki ga tožnik prej ni mogel uporabiti, bi pa vplival na odločitev. Vrhovna državna tožilka zato predlaga, da vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti ter razveljavi odločbi obeh sodišč in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje.

Zahteva je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kazensko in pravdno sodišče sta v konkretnem primeru obravnavali isti historični dogodek (ravnanje toženca v zvezi s tožnikovimi poškodbami), pri čemer se odločanje kazenskega sodišča opira na identično dejansko stanje, odločitev pa ne rešuje predhodnega vprašanja, ki bi bilo pomembno v odškodninskem sporu. Že zato ni utemeljen očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili 13. člen ZPP, saj njegove določbe niso relevantne za odločitev o predlogu za obnovo postopka.

V pravdnem in kazenskem postopku sta sodišči ugotavljali odločilno dejstvo, ali je toženec relevantno poškodoval tožnika. Rezultat pravdnega postopka je pravnomočna zavrnilna sodba, ker je sodišče ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da ga je toženec poškodoval (tožnik je prepozno predlagal dokaz "z vpogledom v kazenski spis" glede izpovedbe priče B. D. - 286. člen ZPP). Kazensko sodišče je izdalo obsodilno sodbo glede toženca, sodba pa je postala pravnomočna kasneje kot sodba civilnega sodišča. Kazenska sodba sicer implicira ugotovitev, da je toženec poškodoval tožnika z nevarnim orodjem, vendar ne predstavlja dokaza o navedenem dejstvu v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ki ureja razloge za obnovo pravdnega postopka. Sodba namreč ne predstavlja dokaza o odločilnem dejstvu, na podlagi katerega je bila izdana sodna odločba, temveč je le rezultat logičnega silogizma.

Res pa je lahko pravnomočna obsodilna kazenska sodba pravno relevantno dejstvo, na katerega je sodišče vezano v pravdnem postopku. To pa velja le za primer, da je obsodilna sodba v kazenskem postopku postala pravnomočna že pred odločanjem prvostopenjskega sodišča o tožbenem zahtevku (torej izključno v okviru določb 14. člena ZPP). Obsodilna kazenska sodba, ki je postala pravnomočna izven časovnih meja pravnomočnosti sodbe v pravdnem postopku, ne predstavlja dejstva, ki bi lahko bilo obnovitveni razlog v skladu z 10. točko 394. člena ZPP. Obnovitveni razlog v skladu z navedeno zakonsko določbo namreč predstavlja le tisto dejstvo, ki je obstajalo v času teka prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga še lahko uveljavljala v okviru končanega postopka (takšno stališče je sodišče že zavzelo, na primer v sklepu II Ips 147/2000 z dne 20.9.2000).

V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno sodbo 23.10.2001, obsodilna sodba v kazenskem postopku proti tožencu pa je postala pravnomočna skoraj dve leti kasneje. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je pritožbeno sodišče pravilno odločilo o usodi tožnikovega obnovitvenega predloga in niso podane kršitve, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi. Pravno podlago odločitve predstavljajo določbe 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP.