Appeal dismissed because procedural termination occurred via a non-appealable withdrawal order, not the contested judgment.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court rejected the appeal, ruling that the proceedings were legally concluded by the first-instance withdrawal order rather than the subsequent rejected request for reinstatement. Although the plaintiffs challenged the latter decision, the withdrawal order became final and binding without being appealed. The court held that under the Code of Civil Procedure, an appeal is only permissible against the specific final judgment that ends the process, which in this case was the withdrawal order.
Legislator headnote
AI generated367. odst. 2 ZPP; 384. odst. 1, 2 ZPP: An appeal is admissible only against the final second-instance judgment that concludes the proceedings, not against earlier procedural decisions that became final without appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Sodišče prve stopnje je 7.4.2005 izdalo sklep o umiku tožbe, o kasneje vloženem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pa je odločilo z zavrnitvijo s sklepom z dne 14.6.2005. Tožniki se proti sklepu o umiku tožbe niso pritožili in je zato ta postal pravnomočen z iztekom pritožbenega roka. Pritožbeno in revizijsko je prvi tožnik izpodbijal le drugi sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in drugostopenjski sklep o zavrnitvi pritožbe proti temu sklepu. V taki procesni situaciji je sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, le prvi sklep o umiku tožbe, ki niti ni bil pritožbeno izpodbijan, ne pa tudi drugi sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
[OBRAZLOŽITEV]
Ker so se v tej pravdni zadevi že drugič stekli pogoji za mirovanje postopka, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7.4.2005 odločilo, da je tožba umaknjena. Predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje je s sklepom z dne 14.6.2005 zavrnilo, saj je ocenilo, da zatrjevani razlog za zamudo na narok ni bil upravičen.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
Prvi tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odločitev o priglašenih revizijskih stroških.
Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija ni dovoljena.
Sodišče prve stopnje je postopek v tej pravdni zadevi v skladu s 498. členom ZPP vodilo po določbah novega ZPP. Določbe tega zakona je treba uporabiti tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije. Ta je po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena v premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Revizijo proti sklepu ureja 384. člen ZPP, ki v prvem odstavku določa, da je revizija dovoljena le proti tistemu drugostopenjskemu sklepu, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, vendar ob dodatnem pogoju iz drugega odstavka istega člena, da mora iti za tak spor, v katerem bi bila revizija dovoljena tudi zoper pravnomočno sodbo po drugem in tretjem odstavku 367. člena ZPP.
Na začetku obrazložitve te odločbe je revizijsko sodišče pojasnilo, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje 7.4.2005 izdalo sklep o umiku tožbe, o kasneje vloženem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pa je odločilo z zavrnitvijo s sklepom z dne 14.6.2005. Tožniki se proti sklepu o umiku tožbe niso pritožili in je zato ta postal pravnomočen z iztekom pritožbenega roka. Pritožbeno in revizijsko je prvi tožnik izpodbijal le drugi sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in drugostopenjski sklep o zavrnitvi pritožbe proti temu sklepu. V taki procesni situaciji je sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, le prvi sklep o umiku tožbe, ki niti ni bil pritožbeno izpodbijan, ne pa tudi drugi sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
Poleg tega gre v tej zadevi za spor zaradi plačila tolarske vrednosti deviznega zneska, torej za spor premoženjske narave. Zato tudi za revizijo proti sklepu v tem sporu velja pogoj iz drugega odstavka 384. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP. Po ustaljeni sodni praksi se v primeru, ko se uveljavlja tožbeni zahtevek za plačilo tolarske vrednost deviznega zneska, določa vrednost spornega predmeta po deviznem tečaju na dan vložitve tožbe. V tej zadevi je pravni prednik tožnikov s tožbo, ki jo je vložil 25.3.1986, zahteval plačilo 100.000 DEM, kar je nato pravilno opredelil kot zahtevek za plačilo tolarske vrednosti navedenega zneska. Uradni srednji tečaj pravne prednice Banke Slovenije je na dan 25.3.1986 znašal za 100 DEM 14.554,96 takratnih dinarjev, torej je 100 DEM pomenilo 14.554.960 takratnih dinarjev. Ob upoštevanju uvedbe konvertibilnega dinarja z odstranitvijo štirih ničel in kasnejših sprememb ob uvedbi slovenskega denarja znaša revizijska vrednost v tej zadevi 1.455,49 SIT, kar ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.
Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.