Supreme Court dismisses appeal as non-property damage claim for mental suffering is time-barred under ZOR.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's appeal, upholding the lower court's dismissal of a non-property damage claim totaling 2.2 million SIT. The applicant, an invalid pensioner, argued that the five-year limitation period expired only when mental pain ceased, not at the date of pension receipt. The court ruled that the claim was time-barred because the applicant knew of the damage and the tortfeasor in 1985, triggering the absolute five-year limitation period under the Obligations Act.
Legislator headnote
AI generated376. člen ZOR; 378. člen ZPP: A claim for non-property damage is time-barred when the victim knew of the damage and the tortfeasor, regardless of whether the specific mental suffering persisted beyond the initial five-year period.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne.
[JEDRO]
Odškodninska terjatev iz naslova nepremoženjske škode je zastarala.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi preostalo vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.200.000 SIT, ker je ugotovilo, da je terjatev zastarala. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je bil invalidsko upokojen dne 11.8.1994. Ta upokojitev pa ni odločilen mejnik pri računanju zastaralnega roka. Ko sodišče razlaga, da je strah za preostalo zmanjšano delovno sposobnost tožniku prenehal z dnevom upokojitve, ne more trditi, da so s tem dnem prenehale tudi duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Dan upokojitve ni saniral teh duševnih bolečin. Zato predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (376. člen ZOR). Škodni dogodek, ki naj bi tožniku povzročil škodo, se je pripetil dne 19.10.1984, zatrjevana posledična duševna bolezen pa je tožniku nastopila dne 24.6.1985. Povzročitelj zatrjevane škode je bil tedaj tožniku že znan, pa tudi obseg škode, ki je vtoževana, se od tedaj dalje ni spreminjal. Do vložitve tožbe dne 16.9.1994 je torej že davno potekel absolutni petletni zastaralni rok iz določbe drugega odstavka 376. člena ZOR. Izpodbijana sodba ima prav, ko se postavi na stališče, da za odločitev v zadevi ni potrebe po ugotavljanju relativnega zastaralnega roka za posamezno vtoževano škodo (za prestane telesne bolečine kot obliko škode je tožnik satisfakcijo uveljavljal pravočasno in jo tudi dosegel). Revizijsko stališče, po katerem naj bi bil zastaran le odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti le "za čas pet let nazaj", sicer pa ne, je pravno zgrešeno. Po dejanskih ugotovitvah je tožnik za zatrjevano škodo (duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti) zvedel že v letu 1985, zaradi česar po materialnem pravu, ob postavljenem ugovoru zastaranja, o tem odškodninskem zahtevku pravno veljavno ni mogoče razpravljati.
Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.