Supreme Court allows protection request, overturning lower courts' ruling on housing privatization rights.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena Republika Slovenija mora kot prodajalka s tožnikom M. G. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo za trisobno stanovanje, površine 69,31 m2, v pritličju stanovanjske hiše v Ljubljani, po pogojih privatizacije iz Stanovanjskega zakona, kar ob oceni stanovanja s 256 točkami in vrednostjo točke 120,74 SIT na dan 27.6.1993 ter upoštevanjem korekcijskega faktorja 0,966 da vrednost 2.069.494 SIT, ki se zmanjša za 60 % zaradi plačila v enkratnem znesku, kar pomeni končno obveznost tožnikovega plačila 827.797 SIT v roku 60 dni od podpisa pogodbe, sicer bo pogodbo nadomestila ta sodba".

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 207.126 SIT pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik, ki je pridobil stanovanje v RS z odločbo 10.2.1992, po določbah Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA in SZ nima pravice zahtevati odkupa. Te pravice mu ne daje niti 9. člen UZITUL. Tožnik se sicer sklicuje na zvezni Zakon o zagotavljanju stanovanj v Jugoslovanski ljudski armadi, toda ta zakon je omogočal odkup pod drugačnimi pogoji in to za enosobno stanovanje v izmeri 27,30 m2, ki ne leži na območju Republike Slovenije in tožniku ni bilo dodeljeno v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Prvič je zavrnilo tožbeni zahtevek, po tožnikovi pritožbi in razveljavitvi prve sodbe pa je ponovno izvedlo dokazni postopek in razsodilo, da mora toženka s tožnikom skleniti prodajno pogodbo za trisobno stanovanje s površino 69,31 m2, ki se nahaja v stanovanjski hiši v Ljubljani po pogojih privatizacije iz Stanovanjskega zakona za kupnino 827.797 tolarjev, ki jo mora kupec plačati v 60 dneh od podpisa pogodbe, sicer pogodbo nadomesti sodba.

Proti tej sodbi se je toženka pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in sicer: 117. člen Stanovanjskega zakona (SZ) v povezavi z 2. členom Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (v nadaljevanju: Uredba) in 14. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL).

V utemeljitvi zahteve povzema ugotovljeno dejansko stanje in navaja, da je privatizacijo stanovanjskih hiš in stanovanj bivše SFRJ omogočila šele Uredba Vlade RS, ki je začela veljati 8.1.1993. Po 2. členu te Uredbe je bila privatizacija vojaških stanovanj izvedena v skladu s SZ, toda samo za tisto premoženje, ki je bilo ob uveljavitvi UZITUL na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek 9. člena). Tožnik na dan uveljavitve SZ dne 19.10.1991 ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki ga zahteva v odkup, saj mu je bilo dodeljeno šele 10.2.1992, ko je bil že uveljavljen SZ, ki ni poznal stanovanjske pravice. Zato določbe 117. člena SZ v povezavi z določbami 2. člena Uredbe ne dajejo pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožbeni zahtevek tudi nima pravne podlage v določbah 14. člena UZITUL, na katere se sklicujeta izpodbijani sodni odločbi. S temi določbami je Republika Slovenija res zagotovila vojaškim in civilnim osebam v službi JLA statusne, socialne in druge pravice, vendar samo tiste, ki so bile po zveznih predpisih pridobljene do uveljavitve tega zakona, in če so v roku, določenem v aktu o preimenovanju, nadaljevali delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Tožnik je ob uveljavitvi UZITUL 25.6.1991 sicer imel stanovanjsko pravico na vojaškem stanovanju v Titovem Užicu, ni pa imel pravice do odkupa tega stanovanja, ki jo je v Sloveniji uredil SZ. Zato 14. člen UZITUL ne zagotavlja pravice do odkupa stanovanj pod privatizacijskimi pogoji in njegova uporaba v tožnikovem primeru ne pride v poštev.

Po 375. členu v zvezi s 391. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 69/05) je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama in tožnik je nanjo odgovoril. Ne strinja se s trditvijo, da UZITUL v 14. členu zagotavlja le pravice, ki so bile po zveznih predpisih pridobljene do njegove uveljavitve, ker je pridobil pravico do odkupa stanovanja že po zveznem zakonu o zagotavljanju stanovanj v Jugoslovanski ljudski armadi (Uradni list SFRJ, št. 84/90). Poleg tega ne razume, zakaj naj UZITUL ne bi zagotovil tožniku pravice do odkupa stanovanja po SZ in Uredbi, ker teh predpisov tedaj še ni bilo. Ali to pomeni, da za osebe, ki so prišle v novo slovensko vojsko iz bivše JLA, niso veljali tudi vsi predpisi, ki so se sprejemali pozneje, ampak so ti veljali samo za "avtohtone" vojaške in civilne osebe v novi slovenski vojski? Bistveno se mu zdi, da je SZ uzakonil dolžnost prodaje stanovanj določenemu krogu ljudi, ni pa prepovedal lastnikom stanovanj, da sami krog upravičencev razširijo, če je to v njihovem poslovnem ali drugem interesu. Toda če ga razširijo, morajo merila iz take razširitve enako veljati za vse, ki ta merila izpolnjujejo. Toženka ni predložila sodišču internega predpisa in tožnik meni, da je dokazal, da ga je toženka uporabljala za nekatere, zanj pa ne, čeprav je te pogoje izpolnjeval.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravilno poudarja, da tožnik ni upravičen do odkupa stanovanja, ki ga je pridobil v Ljubljani šele 10.2.1992 na podlagi odločbe o dodelitvi službenega stanovanja. Po določilih 117. člena SZ (1) morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve zakona. To določilo je sodna praksa dosledno upoštevala v vseh primerih in tudi v tožnikovem primeru ni razlogov za drugačno odločitev. Tožnik na stanovanju, katerega odkup zahteva, ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 ni bil imetnik stanovanjske pravice (in tudi pravice do njegove uporabe kot službenega stanovanja ni imel), zato nima pravice zahtevati odkupa tega stanovanja. Pravica do odkupa stanovanja gre vsem osebam, ne glede na to, ali so civilne ali vojaške osebe, toda bistveno je imetništvo stanovanjske pravice na dan uveljavitve SZ. Za vojaške osebe je bil odkup nekaterih stanovanj tehnično odložen, toda z Uredbo (2) je tožena stranka postala zavezanka za prodajo stanovanj. Po Uredbi se privatizacija stanovanjskih hiš in stanovanj, ki so bila državno premoženje nekdanje SFRJ, izvede v skladu z določili SZ, torej tako, kot je določeno v 117. členu SZ. V drugem odstavku 2. člena Uredbe je sicer določeno, da se stanovanja, prevzeta od JLA, ki so bila dodeljena po 6.1.1991, privatizirajo, če so bila dodeljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji, vendar ne po 18.10.1991, ker določa, da se stanovanja privatizirajo v skladu s SZ. Uredba v tretjem odstavku 2. člena določa le drugačen začetek teka roka iz 123. in 147. člena SZ. Zato Uredba in SZ tožniku ne omogočata zahteve za odkup stanovanja, ki mu je bilo dodeljeno šele z odločbo Ministrstva za obrambo RS, št. 362-MŠ z dne 10.2.1992, torej po roku, ki je omogočal odkup stanovanj pod ugodnimi pogoji, določenimi s SZ.

Sodišči prve in druge stopnje zmotno razlagata tudi 14. člen UZITUL.(3) V njem je res navedeno, da Republika Slovenija zagotavlja v skladu z dogovorom iz 9. člena tega zakona aktivnim vojaškim osebam statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona, po zveznih predpisih. Toda na dan uveljavitve UZITUL pravice do odkupa po privatizacijskih pogojih še ni bilo. Na dan uveljavitve je imel tožnik lahko le stanovanjsko pravico, to je pravico trajno uporabljati stanovanje za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb (drugi odstavek 1. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, ZSR).(4) Ker je pravico do odkupa prinesel šele SZ, sklicevanje na UZITUL pri odločanju o tožbenem zahtevku za odkup stanovanja ni mogoče. Tožnik se sicer sklicuje na zvezni Zakon o zagotavljanju stanovanj v Jugoslovanski ljudski armadi (5), toda ta zakon je omogočal odkup pod drugačnimi pogoji in to za enosobno stanovanje v izmeri 27,30 m2 v Titovem Užicu. To stanovanje ne leži na območju Republike Slovenije in tožniku ni bilo dodeljeno v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji. Prodajni pogoji po zveznem zakonu se določajo po povprečni gradbeni ceni za stanovanja na območju, kjer leži stanovanje (14. člen in 21. in naslednji členi), torej pod drugačnimi in manj ugodnimi pogoji, kot jih je določil SZ. Stanovanje, ki ga je imel ali ima tožnik v Titovem Užicu, je tudi veliko manjše od stanovanja, ki ga je pozneje pridobil v Ljubljani kot službeno stanovanje. Pri tem je brez pomena razpravljanje, ali je tožnik pravočasno prestopil iz JLA v Teritorialno obrambo, saj tudi če bi dokazal, da se 1.9.1991 ni "na novo zaposlil" pri Ministrstvu za obrambo, temveč je pravočasno prestopil, tako da se je njegovo delovno razmerje nadaljevalo, po sodni praksi Vrhovnega sodišča ne bi imel pravice do odkupa stanovanja.(6)

Na koncu sodišče dodaja, da slovenska sodišča sodijo na podlagi Ustave Republike Slovenije (URS) (7), zakonov ter načel mednarodnega prava in ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb,(8) ne pa na podlagi "spolitiziranosti" ali na podlagi primerov, ki jih pozna tožnik in se mu zdijo podobni.

Tako se izkaže, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Ker sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem zmotno uporabili materialno pravo, ji je Vrhovno sodišče ugodilo in po prvem odstavku 380. člena v zvezi s 391. členom ZPP spremenilo izpodbijano sodbo.

Sprememba sodbe zahteva tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka je v pravdi uspela, zato je po prvem odstavku 154. člena ZPP upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Pred sodiščem prve stopnje je sodišče po 155. členu ZPP odmerilo stroške, ki so bili potrebni za pravdo in sicer: za odgovor na tožbo 300 točk, za prvo pripravljalno vlogo 225 točk in 2 pripravljalni vlogi dvakrat po 150 točk (pripravljalna vloga z dne 6.10.1998 ni bil potrebna) ter za udeležbo na dveh prvih narokih dvakrat po 300 točk in na treh ostalih narokih trikrat po 150 točk, skupaj 1875 točk po 110 tolarjev. K temu je treba prišteti še zahtevane materialne stroške 876 tolarjev, tako da znesejo potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje 207.126 tolarjev. Pritožbenih stroškov toženka ni priglasila.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 18/91-1/00.Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 61/92.Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 1/91-I.Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 35/82 - 14/84. Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 84/90. Op. št. (6): tako je Vrhovno sodišče RS že odločilo v sodbi II Ips 553/96. Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 33/01-I z ustavnimi zakoni 42/97 - 64/04. Op. št. (8): Zakon o sodiščih (ZSod), Ur. l. RS, št. 23/05 - 17/06.